Tudi lepe fotografije so jo zvabile v Ljubljano

Olimpijska zmagovalka v strelstvu Američanka Virginia Thrasher končuje 10-dnevni trening v Sloveniji.

Objavljeno
15. julij 2017 14.07
Virginia Thrasher - olimpijska prvakinja v sreljanju z zračno puško 12. julija 2017 [Virginia Thrasher,strelci,šport,streljanje,zračne puške,olimpijske medalje]
Mojca Finc
Mojca Finc
Zgolj šest let se ukvarja s strelstvom, pa ima že v lasti zlato olimpijsko kolajno. Osvojila jo je lani na svojih premiernih igrah v Riu, bila je še najstnica. Američanka Virginia Thrasher šteje šele 20 let, a ko govori o življenju, zveni zelo zrelo. Daje vtis, da dobro ve, kaj natančno hoče od njega. Te dni trenira v Sloveniji.

Na desetdnevne priprave v Ljubljano jo je pripeljalo poznanstvo s slovensko strelko Živo Dvoršak. Družita ju Univerza Zahodna Virginija, na kateri je Ljubljančanka diplomirala pred dvema letoma, in trener Jon Hammond. »Razmišljali smo o treningu v za nas novem okolju, v katerem bi bili obkroženi z dobrimi strelci, hkrati pa bi spoznali drugo kulturo. Čudovite fotografije sem videla o Sloveniji na spletu. Vsako leto (zaradi tekem, op a.) obiščem veliko istih evropskih mest, k vam pa nikoli prej nisem imela priložnosti potovati,« je pripovedovala Ginny, kakor jo kličejo, navdušena nad gostiteljstvom Dvoršakove.

Priznala je, da med OI v Londonu leta 2012, ki jih je spremljala po televiziji, še ni poznala najboljših strelcev na svetu, niti pravil ne. V Riu pa je ob krstnem nastopu sama zasijala kot največja zvezda. Po olimpijski kolajni se ji je življenje povsem spremenilo. »Pričakovala sem, da bo ob vrnitvi iz Brazilije v šoli vse enako, kot je bilo, a ni bilo. Veliko mi pomeni podpora skupnosti, vendar sem potrebovala čas, da sem se navadila na novo vlogo,« je razmišljala sogovornica.

Si je morda kadarkoli pred OI vizualizirala kolajno na tem prestižnem tekmovanju? »Nisem. Tekmo že, odličja pa ne. Ko gre zares, vedno sledim temu, da moram na izbrani dan pokazati največ, kar zmorem. Enako je bilo v Riu. In tistega dne je najboljši nastop prinesel zmago,« se je spominjala Thrasherjeva, za katero je letošnje leto zadnje, ko tekmuje v mladinski konkurenci.

Priznala je, da ji je motivacija po olimpijskem zlatu padla. »Vprašaš se, zakaj streljaš, če pa si dosegel veliki cilj,« je zaupala. Se je pritisk okolice po kolajni povečal? »Moj pristop se ni spremenil, ne nalagam si pritiska. Če vsi drugi na svetu pričakujejo, da bom zmagovala, pa je to njihov problem. Nič ne pomaga, če se obremenjuješ s pričakovanji drugih, moteče je. Moj cilj je uživati v športu, ki sem si ga izbrala. In za ta cilj se moraš otresti pričakovanj okolice,« je razpredala. 

Puška in drsalke

Zanimivo, njen prvi šport je bilo drsanje. Ko je bila še srednješolka, se je po jutranjem treningu na ledu odpravila v šolo, po pouku pa k strelski vadbi. »Rada imam zapolnjen urnik,« je razkrila olimpijska zmagovalka z zračno puško (10 m), ki se je s strelstvom seznanila, ko se je kot 14-letnica z dedkom odpravila na lov. Pravi, da je njena kolajna, ker je bila prva zlata, ki so jo podelili na OI v Riu, strelstvu v ZDA prinesla veliko pozornosti.

Je v Ameriki mogoče živeti od strelstva? »Menim, da je, ampak jaz tega ne bi hotela. Všeč mi je, da sem študentka športnica. Rada študiram, saj je študij dodaten dejavnik v mojem življenju. Poleg strelstva in šole so tu še družina, prijatelji ... Vse to moraš znati uravnotežiti, da si bolj izpolnjen. Če imaš tovrstno ravnotežje na svoji poti, lahko tudi na strelišču tekmuješ brez strahu,« je opisala usklajevanje različnih področij.

Poudarila je, da vrhunski šport ni vse v življenju, ampak predstavlja del življenja. V kratkem, a intenzivnem obdobju ji je postregel s številnimi poglavji. Naučila se je socialnih interakcij, preklapljanja med različnimi vlogami v ekipi, sodelovanja z mentorji in trenerji, izpilila je tekmovalno žilico, našla mentalno trdnost, ki jo poskuša prenesti še na druga področja: »Celostno se trudiš postati boljši človek. To je dobro za športno kariero pa tudi na splošno v življenju,« je modro dejala sogovornica, ki se izogiba postavljanju rezultatskih ciljev. »Zame je pomembno, da streljam svobodno, uživam v svojem športu in postajam vse boljša,« je opozorila študentka biomedicinskega inženiringa.

Pohvalila je sistem NCAA, ki združuje vrhunski šport in študij. Po diplomi ima veliko odprtih možnosti (delo v vojski pa v olimpijskem vadbenem središču ...), a zdaj ji je najbolj všeč zamisel o vpisu na magistrski študij. Pravi, da bo po šolanju pogrešala to obdobje, a veseli se tudi novih izzivov, ki jo čakajo.