Udeleženca štirih OI v judu se ne boji

Borilni športi: Bor Bratovž bi bil razočaran, če se ne bi uvrstil v finale turnirja AFC.

Objavljeno
23. avgust 2013 10.24
Bor Bratož,slovenski borec v WFC,Ljubljana Slovenija 13.06.2013
Miha Šimnovec, šport
Miha Šimnovec, šport
Ljubljana – V Melbournu bo jutri polfinalni turnir avstralskega prvenstva v mešanih borilnih športih (AFC), na katerem se je spomladi s svojo rušilno močjo izkazal Bor Bratovž.

Potem ko je 10. maja po pičlih 23 sekundah nokavtiral Ricka Alchina iz Novega Južnega Walesa, bo skušal 31-letni Domžalčan za nastop v sklepnem boju kategorije do 84 kg ugnati še domačega zvezdnika Daniela Kellyja. Izkušeni Avstralec je v borbah, v katerih so dovoljeni tako rekoč vsi meti, prijemi in udarci, še dokaj nepopisan list; kljub skoraj 36 letom. Toda zaradi tega ga še zdaleč ne gre podcenjevati, ne nazadnje ima brezhibno statistiko, saj je v svojo korist odločil vse štiri dosedanje obračune.

Tekmece premaguje predvsem z judoističnimi tehnikami, kar ni čudno, saj gre za bivšega borca na tatamijih. In to kar uspešnega, saj se lahko ob 7. mestu na olimpijskih igrah v Atenah '04 (do 90 kg) pohvali še z nastopi na OI v Sydneyju '00, Pekingu '08 in Londonu '12, eno zmago v svetovnem pokalu (leta 2010 v kategoriji do 100 kg) ter sedmimi naslovi prvaka Oceanije in devetimi nazivi najboljšega v Avstraliji.

Vendar pa Kelly ni naredil prevelikega vtisa na Bratovža. »Ogledal sem si posnetek njegovega dvoboja in se prepričal, da je nevaren pravzaprav le na tleh. Zato bom skušal priti do zmage v stoječem položaju in se izogibal temu, da bi me vrgel,« je neustrašni Domžalčan razkril svojo taktiko in v isti sapi pripomnil, da ga ni strah niti borbe na tleh.

»V klubih Gepard in Rupa sem veliko vadil s trenerjema Tomijem Šudetom in Đorđejem Kesićem, tako da imam v nogah in rokah dovolj 'sparingov'. Za nameček sem tudi telesno zelo dobro pripravljen, verjetno najbolje doslej, za kar se lahko zahvalim tudi kondicijskemu trenerju Goranu Lorencinu,« je razkril Bratovž, ki je telesno pripravljenost krepil tudi s pohodi oziroma vzponi na Kamniško sedlo, Sedmera jezera in Veliko planino, s katerimi je združil prijetno s koristnim.

Zaradi zelo dobre forme, ki bi lahko bila s kakšnim osebnim pokroviteljem še boljša, je nadvse samozavesten. »Ne razmišljam o ničemer drugem kot o zmagi in nastopu v finalu. Moram reči, da bi bil zelo razočaran, če bi izgubil,« je prepričan vase »Playbor«, kakor ga tudi kličejo.