Tiskane izdaje
Ljubljana - V 95. letu starosti je umrl Marjan Magušar - Jaka, nekdanji tekmovalec ter prvi in dolgoletni zvezni trener jugoslovanske alpske smučarske reprezentance v časih, ki tej panogi pri nas nikakor niso bili naklonjeni. Leta 1973 je prejel Bloudkovo plaketo za razvoj alpskega smučanja v Sloveniji. Od velikega smučarskega delavca se bodo poslovili v družinskem krogu.
Ob njegovi 90-letnici je Aleš Guček v Delu 16. julija 2012 objavil naslednji sestavek z naslovom »Trener, ki je znal metodično učiti tehniko«:
"Vsi, ne le alpski smučarji, zdaj že postaranih nekdanjih športnih rodov ga poznamo po vzdevku Jaka. Marjan Magušar je že kot tekmovalec slovel po izpiljenem slogu smučanja in to je najbrž nujno - poleg sočasne predanosti atletiki in smučanju ter zadržanega in tudi sicer asketskega značaja - vtisnilo neizbrisen pečat tudi njegovemu perfekcionizmu med dolgoletnim poklicnim trenerskim delom. Večji del te kariere je opravil v vlogi zveznega trenerja nekdanje jugoslovanske alpske smučarske reprezentance v časih, ki našemu smučanju nikakor niso bili naklonjeni.
Ker Jaka nikdar ni rad govoril o sebi, na primer, le redki vedo, da so ga kot mladca med okupacijo fašisti zaradi delovanja za OF obsodili na najvišjo zaporno kazen. Prestajal jo je na otoku Lipari, po kapitulaciji Italije pa se je, izstradan do zadnjih moči, prebil do jugoslovanskih partizanskih prekomorskih brigad v južni Italiji. Nato je z njimi in eno od hercegovskih brigad prehodil dolgo pot, ki se je končala v osvobojeni rodni Ljubljani. Športno pot - atletsko in smučarsko - je po osvoboditvi najprej nadaljeval v vojaškem športnem klubu Partizan v Beogradu, po vrnitvi v Ljubljano pa v tedanjem znamenitem ljubljanskem SK Enotnost, kjer je kmalu postal klubski trener alpske sekcije.
Bil je morda prvi slovenski trener, ki je razumel in obvladal metodično učenje tehnike alpskega smučanja po načelu 'od lažjega k težjemu', za kar je izkoriščal tudi možnosti, ki so jih tedaj poleti (še) ponujali plazovi pod Prisojnikom in na Češki koči. Atletske izkušnje so ga obenem nezgrešljivo usmerjale, da je tekmovalcem vcepljal pozitiven odnos dotlej nasploh še dokaj podcenjevanega kondicijskega treninga. Ko je leta 1957 tedanji zvezni kapetan, inž. Gustl Pohar, Jako postavil za zveznega trenerja, je bil že po vseh plateh izkušen trener.
Zato pa so bile razmere za športno pripravo mladih upov in članskih reprezentantov pa tudi njihova tekmovalna oprema in drugo, kar je že tedaj sodilo k sodobnemu treniranju, daleč za tem, da bi lahko uspešno lovili korak s svetovno elito iz vodilnih alpskih držav. Improvizacija v okviru danega in možnega je bila edina izbira v vseh letnih časih in krajih. Bodisi na snežnem treningu na Vršiču, Vitrancu in drugod bodisi med kondicijskimi pripravami, ko je Jaka skrbno beležil dosežke s štoparico in metrom.
S pohvalami na račun posameznikov se Jaka nikar ni razdajal, zato pa so redke imele toliko večjo težo. Ni se bal staviti na mlade, ki so najbrž v tem - za navidezno masko trde načelnosti in nepopustljivosti - in njegovih drugih drobnih potezah vendarle prepoznali njegovo dejansko dobrosrčno, mehkejšo nrav. Peter Lakota, Janez Šumi, Andrej Klinar, Majda Ankele in Krista Fanedl so bili - skozi prizmo razmer Jakovega trenerskega veka - s svojimi dosežki tisti kažipot in izhodišče, na katerih so njihovi nasledniki za tem v 70. letih v povsem drugačnih razmerah s Tonetom Vogrincem na čelu in volkom vodnikom Bojanom Križajem 'v konici napada' lahko zastavili preporod slovenskega alpskega smučanja in vzpon k blestečim dosežkom poznejših rodov vse do zdajšnjih vrhuncev Tine Maze.
Zato v plejadi naših pogosto podcenjenih in prezrtih zveznih (in drugih) trenerjev alpskega smučanja Marjanu Magušarju - Jaki pripada zelo ugledno mesto. Smučarski in športni kolegi ter prijatelji ga ob visokem življenjskem jubileju, ki ga je praznoval pred nedavnim, pozdravljamo s tradicionalnim Smuk! in mu želimo čim boljše zdravje!"
Foto: Delova dokumentacija.
