Upanje na kolajno tlelo le nekaj sekund

Montreal – Zgolj nekaj sekund po tem, ko je skočil na konja, je tlelo upanje Saša Bertonclja na prvo kolajno na svetovnih prvenstvih. Kaj hitro je namreč v finalu v Montrealu sledil padec, sanj je bilo konec, Slovenija po letu 2007 še naprej ostaja brez odličja na SP. Bertoncelj je finale končal na zadnjem, 8. mestu.

Četudi se je najboljši slovenski telovadec zadnjih let pred finalom bodril in samozavestno zagotavljal, da mu težja različica sestave (izhodiščna ocena 16,400) ne povzroča takšnih preglavic, da je ne bi mogel opraviti brez napake, je zgodovina vendarle govorila drugače. Če jo je zdaj v finalih velikih tekmovanj izvajal trikrat in bil z njo uspešen enkrat ter če letos z njo sploh še ni nastopil, potem je bila pač verjetnost za Bertoncljev scenarij vendarle zelo majhna. In verjetnostni izračun je bil pravilen, že takoj na začetku sestave ga je pri prvini sohn odneslo s konja.

»V bistvu se mi je zalomilo, kjer sem najmanj pričakoval, ta prvina je pač tudi del lažje sestave, tako da bi najbrž tudi z njo naredil napako. Ne gre za neko zapleteno prvino, je pa pri njej potrebna velika natančnost. Očitno je bila želja prevelika, nastopa sem se lotil s takšno energijo, da me je tu preveč odneslo,« je odločilni trenutek opisal Bertoncelj, za katerega je bila nato seveda velika muka spet se zbrati in ponovno skočiti na orodje ter dolgo in težko sestavo izvesti skorajda v celoti do konca. Potem pa si je moral ogledati še preostalih šest finalistov, ki so se zvrstili za njim in med katerimi je pričakovano novo zmago slavil branilec naslova in olimpijski prvak Max Whitlock.

»Ta del presenetljivo ni bil tako zelo težaven, vseeno sem užival v nastopih tekmecev. Verjetno bi bilo hujše, če bi bilo to SP kvalifikacijsko za olimpijske igre, tako pa si prav veliko očitati ne morem. Šel sem na vse, da bi bil v igri za kolajno, žal se ni izšlo. Seveda sem razočaran, saj je bil osnovni cilj, da sestavo izvedem brez napake, posebej ker je razplet nato tudi pokazal, da sem imel dovolj visoko izhodiščno oceno za boj za najvišja mesta. Vsekakor je to še ena zamujena priložnost za odličje, a z leti in zrelostjo razočaranja lažje sprejemam,« je po prespani noči dejal s 33 leti in slabimi tremi meseci najstarejši finalist konja z ročaji v Kanadi.

Ob razpletu se vsekakor postavlja vprašanje, zakaj te težje sestave ne preizkuša večkrat na tekmah svetovnega pokala, da bi postala bolj rutinska, saj se zdi tveganje v velikih finalih vendarle preveliko s tako malokrat izvedeno vajo. Letos jo je denimo poleg finala Montreala skušal prikazati le še v finalu EP, razplet pa je bil tedaj enak. »To je zelo težavna sestava in dejstvo je, da z njo ne morem vseskozi tekmovati, ker je pretežka. Potreboval bi precej več treninga zanjo, kar je bilo v zadnjem času zaradi težav s komolcem nemogoče. Zdaj se po telesni plati vračam na takšno raven, da bi lahko začel razmišljati tudi o tem. Seveda sva imela s trenerjem za letos načrt, da jo preizkusim večkrat na svetovnih pokalih, v finalih. A sem potem že v kvalifikacijah delal napake z lažjo vajo in sem moral najprej poskrbeti za to ... Bo pa treba v prihodnje to popraviti in večkrat preizkušati težjo,« pravi Bertoncelj, ki je tako v četrtem finalu na SP opravil kot v prvem – na 8. mestu.

Letos zanj nastopov še ni konec, v nadaljevanju pa bo preizkušal tudi to, kako je nastopati brez protibolečinskih tablet. Ne glede na razočaranje po finalu pa bo na koncu s sezono precej zadovoljen, saj je po letu 2010 to druga, v kateri je nastopil tako v finalu EP kot SP. Le da je pred sedmimi leti na prvenstvu stare celine v Birminghamu osvojil bron ...

Še en Slovenec je ta konec tedna »nastopal« v Montrealu, in sicer Aljaž Pegan, ki se je potegoval za mesto predstavnika telovadcev v mednarodni zvezi, kar mu je na volitvah tudi uspelo.