Tiskane izdaje
Podčetrtek – Iz najuspešnejšega slovenskega judoističnega kluba Z'dežele Sankaku, ki bo ta konec tedna v večnamenski športni dvorani v Podčetrtku priredil že enajsti turnir za evropski pokal, so včeraj javnosti posredovali dve presenetljivi novici. Bolj je odmevalo materinstvo Lucije Polavder, medtem ko je Urška Žolnir konec športne poti napovedala že na lanskem evropskem prvenstvu v Montpellieru.
Ker imata obe naši vrhunski judoistki v zadnjih dneh polne roke dela s pripravo največjega judoističnega tekmovanja v Sloveniji, nista utegnili priti na novinarsko konferenco v Podčetrtku. Polavderjeva je – kot že vsa leta doslej – vodja priprave dvorane, Žolnirjeva pa skrbi za vso potrebno administracijo. Včeraj je priskočila na pomoč tudi kot voznica, saj je prvo italijansko ekipo, ki se pripravlja za skorajšnje evropske igre v Bakuju, odpeljala na trening v Lipnico na avstrijskem Štajerskem.
»Lucija si bo zaradi nosečnosti vzela daljši tekmovalni premor, Urška pa bo v soboto uradno sklenila svojo kariero. Obstajala je sicer možnost, da bi jeseni štartala v kvalifikacije za olimpijske igre prihodnje leto v Riu de Janeiru. Ker še vedno zavzeto trenira dvakrat na dan, sem prepričan, da bi se lahko na svetovni lestvici prebila na rob deseterice, kar bi bilo dovolj za izpolnitev mednarodne norme. A po temeljitem premisleku smo se odločili, da je enkrat treba narediti rez, se dokončno umakniti na rob tatamija in prostor na njem prepustiti mlajšim. V ozadju kategorije do 70 kilogramov imamo namreč Anko Pogačnik, ki je še v igri za OI,« je odločitev pojasnil Marjan Fabjan, strokovni direktor pri Judo zvezi Slovenije in že od vsega začetka glavni trener pri klubu Z'dežele Sankaku.
Žolnirjeva, ki smo jo za komentar poklicali po telefonu, je povedala, da je po njenem mnenju napočil primeren trenutek za slovo. »Zdi se mi, da je pravi čas, da rečem adijo. Da se popolnoma posvetim delu v klubu, judoistom, ki se pripravljajo za OI v Riu de Janeiru, in tistim, ki šele prihajajo. Menim, da jim lahko s svojimi izkušnjami veliko dam,« je razmišljala olimpijska prvakinja iz Londona '12, ki ima – kar zadeva največjo športno prireditev – tudi bronasto kolajno iz Aten '04. Ob tem se lahko 33-letnica iz Pernovega pri Žalcu pohvali še z bronastima odličjema s svetovnih prvenstev v Kairu '05 in Parizu '11 ter štirimi kolajnami na evropskih prvenstvih (zlato v Tbilisiju '09, srebrno v Beogradu '07 ter bronastima v Lizoni '08 in Istanbulu '11). Za nameček je lani v Montpellieru prispevala viden delež k tretjemu mestu slovenske ekipe na EP.
Na vprašanje, ali je bil londonski podvig njen najlepši trenutek v karieri, je odvrnila, da je bil zanjo vsak uspeh nekaj posebnega, pri olimpijskem zmagoslavju pa jo nekaj moti. »Namreč to, da si po finalni zmagi nisem rekla: 'Vav, uspelo mi je.' Bolj kot uspeha sem bila prvi hip vesela tega, da je bilo vsega vendarle konec. No, zato pa je bilo res prelepo med slovesno razglasitvijo in himno,« je judoistka kluba Z'dežele Sankaku podoživela nepozabni 31. julij 2012. Za najtežje trenutke je ob poškodbah izbrala trde treninge, ki jih je morala prestati na poti na Olimp.
Ob tem se ni pozabila zahvaliti Fabjanu, da je imel potrpljenje, da je delal z njo dolgih 22 let in da je verjel vanjo, ter seveda staršem, da so ji ves čas stali ob strani. Ko bodo to soboto v Podčetrtku na glas našteli vse njene uspehe in povedali, da je kariero končala ena od najuspešnejših slovenskih športnic, ji ne bo lahko pri srcu. »Težko bom zadrževala solze, če jih sploh bom. Po eni strani sem namreč res borka, po drugi pa zelo čustvena oseba,« je še dejala Žolnirjeva.
