Urški ne more nihče preprečiti, da stopi na blazine

Montpellier – Marjan Fabjan, selektor slovenske ženske reprezentance v judu, je uresničil svojo napoved in v ekipo uvrstil tudi Urško Žolnir, ki je po skoraj dveletnem tekmovalnem premoru in prvič po zlati lovoriki na OI v Londonu '12 prispevala svoj delež k senzacionalni bronasti kolajni naše zasedbe na EP v Montpellieru. A to je bil – kot je 32-letna šampionka iz Pernovega pri Žalcu razkrila po velikem uspehu – hkrati tudi njen zadnji nastop v vlogi tekmovalke.

Kako je bilo po skoraj dveh letih spet stopiti na tekmovalne blazine?

Najprej bi rada povedala, da je bilo vzdušje v ekipi res enkratno, vse smo dihale in se borile kot ena. Kako bo na tatamiju, pa si sploh nisem znala predstavljati, saj je od moje zadnje borbe minilo že leto in osem mesecev. Ker je popolnoma drugače stati ob blazinah kot na njih, me je bilo malo strah, kako bo na sredini, bala sem se že, da se bom izgubila v tem prostoru.

S prvo borbo po tako dolgem premoru ste opravili zelo dobro, saj ste proti Aleksandri Samardžić iz BiH slabo minuto pred koncem zaostanek z 0:7 spremenili v zmago z ipponom (10:0) in tako prispevali eno od točk za visoko zmago Slovenije s 5:0.

Ko sem z reprezentančnimi kolegicami iz ogrevalne dvorane korakala proti areni, mi je pričakovanje borbe po žilah spet pognalo adrenalin. Bodrila sem se tako, da sem si govorila: »Urška, samo uživaj, ker že tako dolgo nisi začutila tekmovalnega duha.« Kot trenerka vsega tega pač ne doživljaš tako čustveno. Potem se je izkazalo, da je bila bojazen, kako mi bo šlo, povsem odveč. Med dvobojem sem se počutila zares odlično.

Ste imeli kaj treme?

Da, ker nimam več pravega občutka za borbo. Kondicije in moči imam sicer dovolj, ne pa tudi tistih občutkov za judo, ki sem jih nekoč že imela.

Verjetno ste jih pogrešali tudi proti Megan Fletcher, katere odpor ste zlomili šele s tako imenovano zlato točko v podaljšku in na ta način potrdili prepričljivo zmagoslavje Slovenije nad Veliko Britanijo v dvoboju za tretje mesto, kajne?

Borila sem se bolj taktično, mi je bilo pa lažje, ker so že dekleta pred menoj enkratno opravila svojo nalogo. Kot vedno je blestel tudi trener Marjan Fabjan, ki je skoval sijajno strategijo, potem ko je do potankosti proučil tekmice. Kakor je vse skupaj načrtoval, se je tudi uresničilo, še žreb je pravilno napovedal. Za nami je res nepozaben dan in zdaj imamo še ekipno kolajno.

Mar ta uspeh pomeni, da boste nadaljevali športno pot?

Ne, vračam se v trenerske vode. To je bila le čudovita priložnost, ki je ni kazalo zamuditi. Dobro, da se nisem poškodovala, ker telesno kljub vsemu nisem optimalno pripravljena.

Kje pa je lepše, na tatamiju ali ob njem?

Na njem.

Kam bi to kolajno umestili v primerjavi z drugimi uspehi?

Je zgodovinska, ker je prva slovenska ekipna na evropskih prvenstvih. Zdaj lahko tudi rečem, da je moja zadnja, zato bo imela pri meni posebno mesto; kakor jo imata tudi obe olimpijski – bronasta iz Aten '04 in zlata iz Londona '12.

Kimona pa nista ravno ukrojena po vaši meri, kajne?

Zares sta mi malo prevelika, zato sem se v njima počutila kot pajac. V petek sem ju kupila, v soboto sem ju dala oprati, imela sem samo en napis, zato sem ga morala med borbama nesti prešiti. Poleg vsega sem morala v zadnjem hipu še shujšati za poldrugi kilogram, tako da je bilo resnično veliko improviziranja, na koncu pa je nastala čudovita zgodba.

V zadnjih dneh se je dvignilo kar nekaj prahu zaradi vaše zaposlitve pri Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS).

Ob sklenitvi pogodbe z OKS sem morala 1. februarja letos podpisati izjavo, da končujem kariero. Še pred tem sem morala končati sodelovanje z ministrstvom za obrambo. Toda če želim kot tekmovalka stopiti na blazine, mi tega nihče ne more preprečiti.

Ali vam bodo zaradi tega nastopa pogledali skozi prste?

Pa tudi, če mi ne. Dela mi ne bo zmanjkalo, že konec tedna vodim otroški tabor na Rogli, 11. maja pa imam v Pernovem, kjer živim, odprtje fitnesa na prostem itn.