V Franciji in Španiji grešniki le kolesarji

Če so odvzeli zmage Armstrongu, zakaj jih ne Ullrichu, Riisu in Pantaniju?

Objavljeno
29. julij 2013 16.22
DOPING-CYCLING/FRANCE
V. D., šport
V. D., šport
Po razkritju komisije francoskega senata, da je bilo leta 1998 na Touru 18 kolesarjev pozitivnih na eritropoetin oz. EPO, med njimi tudi zmagovalec Marco Pantani in drugouvrščeni Jan Ullrich, ni sprožila le dvoma, kaj narediti z njihovimi dosežki, ampak tudi široko polemiko o dopinški diskriminaciji kolesarstva.

Italijanski novinarji, ki sicer ostro napadajo vsako uporabo prepovedanih sredstev, se ob razkritju najbolj črnega obdobja športa Pantanija sicer obsodili, sodbo o grehu »nedotakljivega« junaka kolesarskih src pa prepustili javnosti. Upravičeno pa se sprašujejo, zakaj so »pandorino dopinško skrinjico« odprli le v kolesarstvu (in atletiki), medtem ko v nogometu in tenisu (malo manj) še vedno velja kodeks molčečnosti. Komentator Gazzette dello Sport Pier Bergonzi je podprl odprto pismo predsednika italijanske kolesarske zveze Renata di Rocce, v katerem poziva francoski senat, naj razkrije celotno preiskavo, v kateri so pod prisego zaslišali 84 športnikov, organizatorjev, funkcionarjev in ekspertov za doping. »Dobili smo oskubljeno poročilo, v katerem so le kolesarji. Kaj pa je z drugimi športi? Če želijo biti Francozi verodostojni, morajo priti ven z vsemi imeni iz drugih športov,« je zapisal Di Rocco in poudaril, da so podobno preiskavo naredili v Italiji pri 57 zdravnikih. Rezultate bodo seveda objavili, ko jih dobijo ...

Biergonzi v komentarju »Zakaj vedno kolesarstvo?« opozarja na dvoličneže in sprenevedanje sistema. Ko sta leta 1998 kolesarska in nogometna (FIFA) zveza zaprosili francosko ministrstvo, da uničijo dopinške teste tistega leta na Touru in svetovnem nogometnem prvenstvu, kolesarjem niso ustregli. Nogometna zveza je dobila pozitiven odgovor, tako da so v laboratoriju Chatenay-Malabry, ob prisotnosti človeka iz FIFA, do zadnjega uničili vse vzorce testov na svetovnem prvenstvu v Franciji. Sumi, da je bilo veliko testov pozitvnih so veliki, a vzorcev ni več ... Da imajo v nogometu pooblaščen položaj pove tudi primer iz leta 2011, ko je bilo na svetovnem prvenstvu igralcev do 17 let kar 109 nogometašev pozitivnih na isto substanco kot Alberto Contador. Ker pa je bilo prvenstvo v Mehiki, so jim enostavno verjeli, da je bila stopnja okuženosti mesa, s katerim naj bi zaužili prepovedano snov, visoka.

Medtem, ko je nogomet še vedno zavit v molčečnost »alla omerta«, so v tenisu nekolikanj bolj odprti. Kazni za pozitivne teste pa so smešne, če sploh so. Hrvat Marin Čilić je denimo dobil trimesečno prepoved nastopanja. Kot pred petnajstimi leti, ko večine prepovedanih stvari še niso mogli zaznati, Pantani zaradi 52 odstotnega hematokrita.

Če bo francoski senat ostal le pri kolesarstvu, grešnem kozlu svetovnega športa, bo naredil medvedjo uslugo boju dopingu in nameri, da parlamentu v prihodnjem letu predložijo nov zakon o športu. S francoskimi senatorji se seveda strinjamo, da je doping trajna težava, prav tako, da je največja ovira v odkrivanju kodeks tišine. Še hujša pa je selektivno odkrivanje dopinga. Nekaj podobnega, kot se dogaja s francoskim senatom, ki je opravil preiskave v 15 športih, razkril pa le imena kolesarjev, se je zgodilo v Španiji z dopinškim škandalom Puerto. Špansko sodišče je objavilo le imena kolesarskih grešnikov in kaznovala zloglasnega zdravnika Eufemiana Fuentesa, imena atletov, nogometašev in teniških igralcev pa so ostala zakrita. Da bo ironija popolna, je sodišče ukazalo uničiti vseh 200 vrečk s predelano in s kisikom obogateno krvjo.

Drugo pomembno vprašanje v kolesarstvu je, kaj narediti z lovorikami grešnikov. V Ameriki se sprašujejo, zakaj ne vzamejo zmag na Touru tudi s priznanji dokazano dopingiranim Janu Ullrichu, Bjarneju Riisu in Marcu Pantaniju, a tudi petkratnim zmagovalcem »velike pentlje«, če so že odvzeli sedem zmag Lanceu Armstrongu. Eddy Merckx in Bernard Hinault sta bila namreč pozitivna na testih, Jacques Anquetil pa je priznal uporabo dopinga. Tako kot tudi Fausto Coppi, ki je dejal, da brez amfetamina ne bi nikoli zmagal Toura. Z dopingom je bil zaznamovan tudi Miguel Indurain, ki je pred dnevi skupaj z Gregom LeMondom, Merckxom in Hinaultom ob 100. obletnici Toura paradiral po Elizejskih poljanah. Znana je zgodba o njegovem pozitivnem testu na astmatik, ki pa so ga še med dirko razveljavili. »V kateri točki naj sprejmemo preteklost, z vsemi njenimi obžalovanja vrednimi resnicami oziroma, kdo bo sodil o njej – uradni in odgovorni organi, navijači ali pač kolesarji sami,« se sprašujejo v uvodniku kolesarske revije Velonews.

Da je vprašanje o seznamu zmagovalcev na mestu, ne dokazuje le Pantanijev primer, ampak tudi letošnji Tour, katerega gledanost je podrla vse rekorde. Ljudje imajo kolesarstvo radi, črne luknje na seznamu zmagovalcev pa jih niti ne brigajo preveč. Dejansko je zgodovino težko črtati, četudi gre za goljufijo oziroma karkoli je že jemanje dopinga. Predsednik UCI Pat McQuaid, ki je ob odvzemu Armstrongovih rumenih majic, dejal, da za Teksačana ni mesta v kolesarstvu in si zasluži popolno pozabo, je zagotovil, da Pantaniju zmage ne bodo vzeli. Komisija francoskega senata ni spoštovala dopinških postopkov in je objavila imena brez možnosti obrambe z drugim testom, zaradi časovne oddaljenosti sicer že vprašljivih vzorcev ... V čem pa je že sploh razlika med Pantanijem, Merckxom in Armstrongom, razen časovne oddaljenosti?