V Italiji raj, saj je skoraj kot doma

Te dni, ko se je klubska sezona zanj končala v polfinalu ene najmočnejših odbojkarskih lig na svetu – italijanskega prvenstva, Mitja Gasparini uživa nekaj dni zasluženega počitka, preden se v začetku maja zanj spet začne akcija, tokrat reprezentančna. Zmotili smo ga med družinskim izletom v Gardalandu, a brez skrbi, njegova uspešna zgodba ni nič podobna vlaku smrti.

Je bolj umirjeni vrtiljak, na katerem z mlado družino, hčerko Galo in ženo Deborah, sedi v romantični Veroni. Resda je bilo v prejšnjih letih bolj »divje«, na svoji športni poti je že dodobra obkolil Evropo in svet, igral je v Južni Koreji, pa na Poljskem, v Grčiji ... A najlepše se mi zdi v Italiji. Zakaj? Tudi zato, ker je »skoraj tako kot doma v Izoli«.

Domača Primorska ni daleč, a iz mesta Romea in Julije med sezono le redko uide. Tudi te dni, čeprav je sezona že končana, bo še ostal v Veroni, preden se nato 5. maja začnejo priprave s slovensko reprezentanco. Klubska sezona se je sicer zanj in njegove soigralce v italijanskem prvenstvu končala z bolečim porazom proti Perugii, ki velja za njihovega najhujšega tekmeca. »Sicer smo v tej sezoni z ekipo dosegli veliko, a izpad je bil boleč. Na koncu je bila Perugia boljša, vsekakor bi se dalo narediti še kaj več. V odločilnih trenutkih nismo igrali, kot bi morali, zato je pač napredoval nasprotnik,« se je moral sprijazniti slovenski odbojkar, ki bo čez dva meseca dopolnil 31 let.

»Verona si je zastavila triletni projekt, želi priti v finale pokala ali prvenstva. Že prvo leto smo bili blizu, mislim, da smo si že zagotovili nastop v evropskih tekmovanjih, uspel nam je tudi najboljši rezultat v zgodovini kluba. Tako je vodstvo lahko zadovoljno. Ko bomo potegnili črto, bomo ugotovili, da je za nami pravzaprav zelo uspešna sezona,« je še povedal in ob tem navrgel nekaj o rivalstvu italijanskih klubov. »Prve tri, štiri ekipe v ligi je vedno najslajše premagati, tudi dvorana se vedno napolni ob teh dvobojih. Mi iz Verone ne moremo videti Perugie. Že lani nas je izločila iz pokala, letos iz končnice, med nami je kar hudo športno sovraštvo,« je povedal korektor in bil v splošnem zadovoljen tudi s svojimi predstavami v tej sezoni. »Nekako sem ponovil prejšnjo, četudi je ekipa slonela na nekoliko drugačni igri. Nisem dobival toliko žog, so jih tudi drugi, sicer pa sem kar zadovoljen.«

Gianija dobro pozna

Tudi ponovnega zbora reprezentance se že zelo veseli, tam bo ugledal stari obraz – svojega trenerja iz Verone, slovitega Andreo Gianija. Z njim na selektorskem stolčku bo slovenska reprezentanca začela novo poglavje z začetkom kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2015, Gasparini pa bo verjetno tisti, ki se bo najhitreje privadil na spremembe. »Dve leti že delam z njim, poznam njegov način dela. Mislim, da se bodo tudi ostali igralci lahko hitro prilagodili in da bo vse skupaj dobro delovalo. Seveda so me reprezentančni kolegi že spraševali o njem, povedal sem jim, da ima veliko avtoriteto. Postavil bo pravila, naša igra bo zrasla s treningi, ki jih bo uvedel, treba se bo držati njegovih navodil. Od prvega dne jih mora sprejeti cela ekipa. Če kdo dela po svoje, ustavi trening in pove, kaj in kako. Vsakemu igralcu posebej skuša pomagati in ga dobro vpeljati v zasedbo, da tudi izboljša ekipni duh.«

Kajpak je tudi Giani zanj imel veliko vprašanj. »Čim se je znašel na seznamu kandidatov za novega selektorja, sva se veliko pogovarjala o tem, pokazal je veliko zanimanja, pozanimal se je o vseh igralcih. Malo sem mu predstavil, kako deluje zveza, kakšne imamo priprave in podobno,« je povedal Gasparini, ki za slovensko izbrano vrsto igra že debelih deset let.

Skoraj Italijan

Primorcu kajpak močno ustreza način življenja Italijanov, čas pa mu ob vseh treningih in tekmah kar prehitro mineva. »To je moje tretje leto tukaj, Italija mi je blizu. Ponedeljek, ko je čas za kakšen pobeg naokrog, je v Veroni res lepo, mesto je krasno, blizu je tudi Gardsko jezero, ki je res zelo veliko, zato se ti zdi, kot da si na morju,« je razmišljal o prednostih in slabostih življenja na tujem. Ob vseh plusih minusov v Italiji pravzaprav ni našel. »Hrana je odlična, težko najdeš kraj, kjer se slabo jé. Poleg tega sem tudi italijansko že znal, saj sem se jezika učil v šoli,« je povedal. Kajpak se je tako tudi toliko hitreje znašel v tujini in se privadil na ekipo. »To je pomagalo, čeprav se tudi igralci, ki ne znajo italijansko, naučijo kar hitro. Tudi angleščina tu ni težava, mesto je zelo turistično, zato domačini večinoma znajo angleško.« Jezik ne dela težav niti njegovi petletni hčeri, ki obiskuje vrtec in ga že povsem obvlada.

V Veroni ima rad sprehode ob reki Adiži in dejstvo, da si z avtom hitro ven iz središča in nazaj, tudi s parkiranjem ni težav, mesto je čisto in urejeno. Pa je tudi odbojkarsko mesto? »Je. Klub ima tradicijo že nekaj let. Morda ni kot v Modeni, a se počasi že celo mesto zanima za odbojko, interes raste, čez leto smo to z rezultati še bolj občutili. Na ulici te ljudje prepoznajo, prosijo za avtogram. No, ni še pretirano, se pa razvija. To je tudi cilj kluba, ki veliko dela na promociji.« Tudi njihova dvorana je bila v tej sezoni nekajkrat polna, največ navijačev (5300) je prišlo na derbi z Modeno.

Dvakrat po 46 točk

Med njegovimi izzivi v tujini bo sicer v najlepšem spominu ohranil Južno Korejo. »Vse je odlično urejeno, od življenja do kluba, tam je dobro poskrbljeno za igralce. Odbojka sicer ni na svetovni ravni, vseeno pa je dobra, tujci so prinesli nekaj novega v njihovo igro. To se vsako leto bolj pozna. Imajo specifično igro, več ali manj se naslanjajo na tujce, ki so večinoma korektorji. Le za enega podajalca vem, da je šel tja, pa se ni obneslo,« je povedal o svoji avanturi pri klubu Hyundai Skywalkers. Tam je kot korektor navduševal s svojimi točkovnimi rekordi, kar dvakrat je denimo dosegel 46 točk.

A ob pogovoru o odbojki na najvišji ravni smo hitro spet v Italiji. Pri naših zahodnih sosedih se pač igra najboljša odbojka. Ali kot eden zvezdnikov italijanskega moštva sploh še lahko ima višje ambicije? »Nekih velikih želja po določenih klubih nimam, tam, kjer sem, skušam dati vse od sebe in uresničiti cilje, ki si jih zada klub. Je pa zagotovo v Italiji najlepše igrati. Tu sem tudi najbolj napredoval, se največ naučil. Morda tudi na Poljskem, ko je bil trener Lorenzo Bernardi, a le zadnje tri mesece.« Ko je še razmišljal, kaj si še želi doseči v karieri, je na seznam dodal OI (»Sanje vsakega športnika so, da se prehodi tisti krog na otvoritvi.«) in zmago v italijanskem prvenstvu.

Da je sploh postal odbojkar, je kriv njegov brat, ki mu je sledil na trening. Med njegovimi prijatelji je sicer veliko rokometašev, a je to igro vedno raje spremljal kot igral. Poskusil se je tudi v atletiki, pa v namiznem tenisu. Odbojke na mivki ni na seznamu njegovih priljubljenih aktivnosti. Kakšno partijo že odigra s prijatelji na plaži, a vse skupaj kakšne tri v celem poletju. Prosti čas raje preživlja stran od športa, z družino, umakne se na barko in lovi ribe. To je zanj najboljša sprostitev. Kaj bo počel po karieri, še ne ve. »Vedno, ko začnem razmišljati o tem, pustim to misel za pozneje. Nimam še želje končati, upam, da bom še dolgo nabijal po žogi.«