V prihodnjih dveh letih z vrhunskim pristopom, cilj je Rio

Peter Kauzer je po vrnitvi v olimpijski čoln iz leta 2012 še bolj profesionaliziral svojo pot in vzel svojega fizioterapevta.

Objavljeno
06. maj 2014 21.37
Peter Kauzer Tacen 17. avgust 2013
Tanja Volarič, šport
Tanja Volarič, šport

Ljubljana – Skoraj deset let je minilo, odkar je Peter Kauzer začel svoj pohod po svetovnem slalomu na divjih vodah, ki mu je prinesel pet odličij z EP in SP ter dve skupni zmagi v svetovnem pokalu. Kriza, s katero se je soočil lani, je bila za njegovo profesionalno pot nekaj novega, hkrati je prinesla odločitev o nadaljevanju kariere vsaj do 2016.

Je bila lanska izkušnja neprijetna?

Bila, a obenem je bila tudi dobrodošla. Na lanskem SP z glavo nisem bil toliko pri stvari kot v prejšnjih letih, a si tega nisem upal priznati. Nisem si mislil, da bom po OI toliko časa prihajal k sebi, a zdaj že normalno delujem, vrnila se je motivacija, veselje do veslanja.

Kakšen poduk ste potegnili iz tega?

Še enkrat se je potrdilo, da je treba biti 100-odstotno pri stvari in motiviran, sicer ti misli hitro odplavajo kam drugam. Lani sem bil vsega naveličan, videlo se je, da mi je bilo vse odveč. In če ni prave volje, te hitro potegne v napačno smer. V Pragi in Bratislavi mi je še uspelo najti nekaj motivacije, a me je na Češkem že v soboto spet čisto odrezalo, kot da se je pred mano dvignila stena.

V zadnjih šestih letih ste svojo moč in energijo usmerjali predvsem v OI. Ostaja to vaše vodilo tudi za obdobje do Brazilije?

Vsekakor se bom osredotočil na OI, saj mi v karieri manjka le še uspeh na tem tekmovanju, je pa res, da me bo čakal težak boj za olimpijsko vozovnico. Letošnje in naslednje SP želim opraviti, kot sem ga v 2009. in 2011., tudi sezona 2010. je bila v redu. Na vseh tekmah želim pokazati nastope, ki jih zmorem, da bom vedel, da še spadam v svetovni vrh. Je pa res, da prihajajo mlajši, ki nam ne pustijo zaspati. Pritisk iz ozadja je lahko le dobra stvar, saj ti nastop na OI ne sme biti podarjen. Moraš si ga zaslužiti.

Je naključje, da ste se pred tedni vrnili v olimpijski čoln iz leta 2012?

Ne. Po lanski Pragi sem hotel nekaj novega, vmes pa sem se vrnil v stari kajak in ugotovil, da je boljši za moj način veslanja. Zato sem ga spet naročil, enostavno mi bolj ustreza, v njem lahko bolj izrazim svoje občutke.

Pri 30 letih se marsikdo znajde na razpotju, imate zdaj kaj drugačne poglede na svojo športno pot in izzive?

Dobro je, da imam hčerko, da z njo uživam in nisem ves čas obremenjen z veslanjem. To je lahko le pozitivno. Oče ostaja moj trener, poleg njega imam svojega fizioterapevta Urbana Komaca, ki je bil z mano na obeh OI in me bo spremljal na glavnih letošnjih tekmah ne glede na to, koga bo izbrala KZS. Pa ne zato, ker bi bili drugi slabi. Le celo zgodbo želim do Ria de Janeira speljati 100-odstotno profesionalno, ob sebi želim ljudi, ki jim zaupam.

Koliko po vseh teh letih oče še opravlja klasično vlogo trenerja?

Za športnike mojega kova, ki imamo za sabo že niz vrhunskih rezultatov, je trener predvsem opora v trenutkih, ko gre kaj narobe. Potrebujem ga, ker zna udariti po mizi in reči, kdaj se moram umiriti, ker prevzame reševanje težav, mene pa usmeri nazaj k pripravam. To so pomembne stvari, ki tekmovalcu prinašajo mirnost.

Konec meseca koledar za ogrevanje v sezono najprej prinaša EP, na katerem ste dvakrat že osvojili srebro, piko na i pa postavili z zlatom. Ga po dveh sušnih sezonah zdaj doživljate drugače?

Resda sem že bil evropski prvak, a prav od tega tekmovanja, ki odpira sezono, je lahko odvisno, kako potem opraviš z naslednjimi tekmami. Za letos sem si zadal, da prav na vseh slalomih dam vse od sebe in poskušam doseči vrhunski rezultat. Le s takim pristopom tudi v primeru spodrsljajev veš, da si na pravi poti in za glavno tekmo sezone, SP, zmanjšaš verjetnost, da narediš napako. Bom šel pa od tekme do tekme.

Kakšno vlogo bodo pri tem odigrale izbirne tekme, ki se začnejo konec meseca?

Izbirne imamo vedno dva tedna pred EP. Po eni strani je to dobro, ker v tem času že dvigujemo formo za EP. A če zaradi padavin pride do naraščanja vodostajev, ni več manevrskega prostora za nove termine. Žal pri KZS ne obstaja sistem s selektorjem, ki bi v tem primeru določil ekipo. To sicer ni najbolj pošteno, a včasih se proti naravi ne moreš boriti. Na žalost pri nas ni umetne proge, na kateri bi bili zaradi regulacije vode neodvisni od naraščanja rek.

Jure Meglič je ravno zaradi nestinjanja z izbirnim sistemom izbral veslanje za drugo državo. Kako ste doživeli njegovo selitev pod azerbajdžansko zastavo?

To je čisto njegova odločitev in je ne bom komentiral. Sam pa se za to zagotovo ne bi odločil.

Nasploh je bil vaš zimski ritem drugačen kot v preteklih letih, manj toplih krajev, več centralne Evrope in doma. Ali spremembo občutite tudi v veslanju?

En mesec sem bil v Al Ainu, en teden pa v Londonu, kjer je bilo super vreme. Leta 2011 in 2012 sem resda pozimi dva meseca preživel na tujem, a ker je bila zima v Evropi topla, sem lahko normalno treniral tudi v Sloveniji. Mi je pa z leti vedno težje oditi zdoma, sploh odkar imam hčer. Poleg tega mi po tolikih letih potovanj selitve občasno že presedajo. To je edini davek, ki ga plačujem za svojo starost. K sreči me žena in hčer pogosto spremljata, soproga me tudi podpira, zaveda se, kaj je v igri.

Zveni, kot da ste si povsem profesionalizirali kariero. Ste dosegli meje športa, v katerem ste?

Vedno so rezerve. A cilj je preboj na OI in vtretje dobiti, kar mi je na dveh prejšnjih igrah ušlo. Do Ria moram imeti stvari urejene. Če jih ne bom imel, bo šlo vse v zrak.