V prostoru za ogrevanje so vsi kričali in se jokali

Ljubljana – Čeprav je od njenega zlatega dneva na poletnih olimpijskih igrah v Londonu minilo že skoraj pet mesecev, Urška Žolnir še vedno obira sadove trdega dela in velikega uspeha. Judoistka leta, najboljša tekmovalka Judo zveze Slovenije (JZS) vse od njene ustanovitve 1952. in od sinoči tudi uradno št. 1 med slovenskimi športnicami; kot prva judoistka doslej.

Od vseh obveznosti, ki so sledile osvojitvi naslova olimpijske prvakinje v kategoriji do 63 kg, si je malo odpočila šele na oddihu v Avstraliji, kamor je konec oktobra odpotovala za dobra dva tedna. Odkar je pred debelimi dvajsetimi leti prvič stopila na tatami, si tako dolgih počitnic še ni privoščila. Toda Urška ne bi bila Urška, če se ne bi pred odhodom na Gold Coast, kjer živi njena sestra Suzana, ki jo je sicer kot majhno dekle vpisala na tečaj juda, pozanimala, kje je tam najbližji judoistični klub. Žolnirjeva pač niti na zasluženem dopustu ne more brez treninga; ta ji je že dolgo nazaj zlezel pod kožo.

»V Avstraliji je bilo res nepozabno, tamkajšnje plaže so čudovite, živalski svet izjemno barvit in raznolik. Neizmerno sem uživala med gledanjem jat papagajev, ki se prosto sprehajajo po vrtovih. Sicer pa sem na Gold Coastu našla dva judoistična kluba, v katerih niso skrivali navdušenja, ker so lahko vadili skupaj z olimpijsko prvakinjo,« je 31-letnica iz Pernovega pri Žalcu pripovedovala o svojih sproščenih avstralskih dneh, ki pa pred OI v Londonu – razumljivo – še zdaleč niso bili tako brezskrbni.

»Z besedami je težko opisati, kako zelo garamo na treningih. Treba jih je videti, šele potem si lahko ustvariš sliko. Lahko rečem le to, da so mi že od silno napornega ogrevanja iz oči pogosto spolzele solze in sem se sama pri sebi že začela spraševati, kako bom zdržala do konca treninga,« je zaupala, na kakšen način je tlakovala svojo pot do olimpijske lovorike. Londonskega spektakla se seveda spominja z veseljem.

»Sleherne malenkosti sicer nimam več pred očmi, zato pa so se mi globoko v spomin vtisnile vse glavne stvari. Tako še vedno dobro vem, kaj se je dogajalo na blazinah, kje sem začenjala dvoboje, kako sem metala in premagovala tekmice,« je razkrila. Tisti dan je bila – kot je priznala – kakor v transu. »Takšne osredotočenosti v svoji karieri še nisem doživela, to zlato kolajno sem si res močno želela, pravzaprav vsi v našem klubu, pa tudi iz drugih držav, ker dobro vedo, kako treniramo. Ko sem se po finalni zmagi nad Kitajko Lili Xu vrnila v prostor, kjer smo se ogrevali, so vsi kričali in se jokali,« je Žolnirjeva opisala trenutek, ki jo je močno ganil. Ob tem se ji je pred očmi zavrtel tudi film iz leta 2009, ko je bila zaradi poškodbe in operacije obeh kolen že tik pred tem, da bi svoj tekmovalni kimono obesila na klin. Na srečo tedaj le ni obupala.

Šele po vrnitvi v ogrevalnico se je začela tudi zavedati, da ji je uspelo res nekaj velikega in težko ponovljivega, kajti sama pri sebi se je že odločila, da ne bo tekmovala do naslednjih poletnih OI leta 2016 v Riu de Janeiru. A to še ne pomeni, da že končuje športno pot. Ne, poslej se bo borila v višji kategoriji do 70 kg, in to kot ena od redkih z rdeče-belim pasom, ki si ga bo zavezala kot novopečena mojstrica juda 6. dan. »Za zamenjavo kategorije sem se odločila zaradi novih izzivov, saj sem do 63 kilogramov osvojila pravzaprav vse, kar se je osvojiti dalo. Po eni strani se že veselim novih, močnejših tekmic, zaradi katerih bom morala še pridobiti na mišični masi in spremeniti tudi slog juda,« je svojo odločitev pojasnila Žolnirjeva in vnovič pohvalila trenerja Marjana Fabjana, strokovnjaka, ki jo je popeljal do vseh uspehov – tudi londonskega. »Zna biti izjemno strog, vendar je po drugi strani tudi zelo človeški,« je poudarila in pribila, da šele zdaj, ko se tudi sama že preizkuša kot trenerka, razume, koliko živcev je moral doslej že izgubiti Fabjan. »Moram priznati, da je res težko ob blazinah gledati svojega varovanca, ko ne prime tako, kot mu svetuješ, ko ne napade takrat, ko mu rečeš ... Tekem sama še ne pogrešam preveč, ko pa vidim poraz svojega tekmovalca, me včasih popade takšen bes, da bi šla najraje kar na blazine in 'pretepla' nasprotnika,« je v smehu pristavila judoistka celjskega kluba Z'dežele Sankaku.

Naslov olimpijske prvakinje je ni spremenil (»Še vedno sem ista Urška, kakršna sem bila že prej.«), je pa povečal njeno prepoznavnost – ne le v Sloveniji, temveč tudi v tujini. »Na Kitajskem sem v dveh dneh razdelila 150 kartic s svojo fotografijo in podpisom, na Japonskem so me pričakali z dvema tortama. Za rojstni dan pa sem prejemala čestitke tudi od ljudi, ki jih prej nisem poznala.«