V Rusiji spoznal blišč in bedo

Večina udarnih slovenskih odbojkarskih reprezentantov je že pred začetkom svetovne lige, v kateri četa Slobodana Kovača letos tekmuje v drugem kakovostnem razredu, rešila eksistenčno vprašanje in si našla delodajalce za prihodnjo sezono. Nekateri ostajajo zvesti dosedanjim (Mitja Gasparini, Jani Kovačič), drugi (Tine Urnaut, Jan Kozamernik) so našli nove, med njimi je tudi podajalec Dejan Vinčič, ki že vrsto let menja kolektive na tujem.

Igral je že na Poljskem, v Turčiji, Franciji in celo Rusiji, ki do tujcev ni ravno prijazna. Tam jih je malo (največ dva na klub), a je njihova kakovost nesporna. V novi sezoni se bodo tako na tamkajšnjih parketih dokazovali Nemec Georg Grozer, Šved Marcus Nilsson, Francoza Antonin Rouzier in Kevin le Roux, Nizozemec Dick Kooy, Grk Mitar Đurić, Kubanec Oreol Camejo, Bolgar Todor Skrimov ... Sama svetovna odbojkarska smetana torej.

Tudi Slovencev je bilo v ruski odbojki zgolj za vzorec. Svojevrsten pečat je v majici Gazproma Jugre pustil korektor Saša Gadnik, lani pa tudi Vinčič, ki je, kot pravi sam, okusil blišč in bedo igranja med rusko elito in pograbil prvo priložnost, da je lahko pospravil kovčke in se preselil v do igralcev prijaznejšo Turčijo – skupaj z zdajšnjim slovenskim selektorjem Slobodanom Kovačem. »Če se ne bi preselil v Turčijo, bi se verjetno vrnil domov, ker nisem tip igralca ali človeka, ki bi jamral ali se pritoževal. Toda kar se je dogajalo v Rusiji, je bilo res neverjetno, česa podobnega prej še nisem videl in doživel. Saj slišiš marsikaj, toda ko to doživiš na svoji koži, je zelo, zelo hudo,« se Vinčič spominja ruske avanture pri Jeniseju iz Krasnojarska.

»Priprave smo začeli 20. julija s tremi treningi na dan, prvim ob sedmih zjutraj. Torej pravi stari sovjetski sistem. Za tujca je tam izjemno težko, sploh če nimaš tudi za trenerja tujca, ki bi vedel, za kaj gre. Po treh mesecih sem že klical agenta in dejal, da bom zelo težko zdržal do konca. Sredi sezone se nam je pridružil še Bolgar, ki me je prej klical za informacije; prvič sva se slišala, nisva se poznala, pa sem mu vseeno rekel: povem ti kot brat bratu, če imaš kako drugo možnost, ne hodi sem. Ampak je prišel, ponudba je bila mamljiva, na koncu je bil zraven mesec dni, preden sva skupaj odšla domov, ker te dejansko silijo v stvari, ki jih nisem želel komentirati, saj gre za vročo, občutljivo temo. O njej ne bi govoril niti zdaj,« Vinčič ne izgublja besed ob neprijetnem postanku v preteklosti.

Toliko bolj ga je zato razveselila ponudba turškega velikana Halkbanka, ki mu ne v ligi prvakov ne v DP nikakor ni steklo – do prihoda Velenjčana in srbskega trenerja! Po prevetritvi vrst se je moštvo v kratkem preobrazilo nazaj v turškega prvaka. »Bilo je lažje, ker sva s Kovačem prišla sočasno. Opazno je bilo, da ekipa s prejšnjim trenerjem ni dosti trenirala, turški sistem vadbe je še vedno zelo lahkoten, brez pretiravanja. Ko je prišel Boba, ki je delavec, in začel pritiskati, je bil to šok za domače igralce, tujci pa smo bili tega vajeni in smo tako tudi napredovali, kar se je takoj pokazalo pri rezultatu. Liga je dobra, močna, ker vanjo in v odbojko nasploh veliko vlagajo, kupujejo kakovostne tujce, če bi jih lahko še več, bi bila liga primerljiva najboljšim evropskim – italijanski, poljski, ruski. Tujci dejansko delajo razliko,« je o odbojkarski kondiciji v Turčiji, ki bo v nedeljo tekmec Slovencev v svetovni ligi, razmišljal »Vinko«.

Kljub vsemu pa je pred novo sezono spet zamenjal okolje. Vrnil se je na Poljsko, kjer je že imel dokaj neposrečeno epizodo s Skra Belchatowom, zdaj si bo kruh služil pri manj uveljavljenem klubu Czarnem Radomu, ki je v preteklosti angažiral predvsem nemške in ameriške igralce. »Bil sem na seznamu želja trenerja, nekdanjega poljskega reprezentanta Roberta Prygiela, o katerem sem slišal vse dobro. Ponudbo je klub poslal že pred koncem sezone, moja želja je bila ostati v Turčiji, a se dosedanji delodajalec ni znal izjasniti, saj gre tam vse bolj počasi. Da bi se izognil tveganju in izgubljanju časa, sem sprejel ponudbo in sem vesel, da sem jo, čeprav sem pozneje dobil na mizo tudi ponudbe iz Turčije. Grem v zdravo okolje, klub ni zvezdniški, je pa poljska liga izjemno kakovostna,« je sklenil 30-letni dvometraš iz Velenja.