V Sloveniji en športni zdravnik na 1800 športnikov

Ljubljana – Tako kot celotno slovensko zdravstvo je tudi športna medicina na vseh ravneh kompleksna dejavnost. Največ dela z okrog 18.000 kategoriziranimi športniki ter otroci in mladino v projektih nacionalnih panožnih zvez opravijo v dispanzerjih za medicino dela, prometa in športa. Osupljiv je podatek, da je pri nas le 10 specialistov medicine športa oz. eden na 1800 športnikov.

Gre za izrazito podhranjeno področje, ki pa niti ni mlado. Dr. Petra Zupet, specialistka medicine športa in profesorica športne vzgoje, verjame, da bodo temelje stroke, ki jih je postavil prof. dr. Alojzij Šef, nadaljevali pa primarij Vanja Vuga, dolgoletni predsednik združenja dr. Rudi Čajevec in dr. Tatjana Šilc, mlajši rodovi razvijali naprej.

K prepoznavnosti v Sloveniji naj bi prispeval tudi kongres Svetovnega združenja medicine športa, na katerem sodeluje več kot 600 zdravnikov in udeležencev z drugih področij, povezanih z medicino športa. Kako ga doživljate?

Zagotovo je zbor tako eminentnih strokovnjakov priznanje za naše delo, čeprav so ga preselili iz Istanbula. Upam, da bo pripomogel k večji skrbi slovenske družbe za področje, ki si v okviru medicinske stroke in seveda športa želi napredovati in dobiti kot multidisciplinarna veda ustrezno mesto.

Pravite, da je specialist športne medicine izbrani zdravnik za športnika, ker ga spremlja tudi v procesu treninga.

Specialisti športne medicine imamo široko znanje, se pravi, da se ne ukvarjamo samo z enim področjem zdravljenja kot specialisti z drugih področij. Našo bazo oziroma osnovno oskrbo nadgrajujejo ortopedi, kardiologi, pulmologi, če naštejem le nekaj področij zdravljenja.

Borite se torej za športnike v povezavi z drugimi strokovnjaki. Kot nam je znano, baze podatkov o slovenskih športnikih ni. Posledično ni niti centralnega registra, v katerem bi s šifrirnim sistemom zagotovili zasebnosti. Odpira se veliko vprašanj na to temo – kdaj bo stroka dobila vpogled v neke dolgotrajne spremembe, ki nastajajo na področju poškodbe, kateri športi so bolj izpostavljeni, ali gre za kronične poškodbe, za utrujenost, itd.

Centralno vodenje registra je zagotovo naloga strokovnjaka za športno medicino, ne pa da so podatki razpršeni po vsej Sloveniji. V javnem sistemu to ni organizirano, ker imajo športniki izbrane pediatre oziroma specialiste družinske medicine. Po zdravniški oskrbi pri različnih specialistih so običajno prepuščen sami sebi. Športnike bi morali spremljati od prvega dne, ko vstopijo v proces treninga. Tudi takrat, ko niso poškodovani ali bolni. Upam, da bomo to področje sistemsko uredili.

Vrhunski šport oziroma ljudje, ki delujejo v njem, velikokrat niso povezani s strokovnjaki športne medicine. Kako sodelujete z njimi?

Pri našem delu je to težava, ki se je zavedamo. Sama imam veliko dobrih izkušenj – tako s trenerji, športniki in klubi kot tudi drugimi strokovnjaki, vezanimi na šport. Čedalje bolj se zavedajo, da lahko s celostno obravnavo športnikov veliko bolj učinkovito odpravimo težave.

Zanimivo, pa ne samo v slovenskem športu, je, da so na vseh ravneh – od klubov in državnih reprezentanc do olimpijskega komiteja – večinoma vodje zdravniških služb zdravniki z drugih področij, zelo malo pa je specialistov športne medicine. Kako gledate na to »anomalijo«?

Z mešanimi občutki. Najbrž gre za premajhno prepoznavnost športne medicine. V Sloveniji imamo namreč največjo težavo s postavitvijo medicine športa v naš prostor.

V športu, še zlasti pa vrhunskem, zdravstvena oskrba brez hitrega ukrepanja in določene stopnje tveganja ni učinkovita.

Hitro ukrepanje sprejemamo kot del medicine. Naloga specialista športne medicine pa je, da celostno spremlja športnike. To pomeni, da ga skozi nadzor kostno-mišičnega oz. srčno-žilnega sistema, če naštejem le dva organska sistema, redno spremlja prilagajanje na trenažni proces, obenem pa tudi svetuje trenerjem. To pa ne velja samo za vrhunski šport, ampak tudi šport mladih in rekreativni.

Na OI sta bili dve slovenski športnici poškodovani. V dobro organizirani medicinski službi bi morali vašo stroko najbrž vprašati za mnenje. Vas je kdo vprašal?

Ne. Prepričana sem, da bi moral specialist medicine športa dati svoje mnenje.

Najbrž bi morali dati svoje mnenje tudi pri terapevtskih izjemah, ki postajajo velika težava svetovnega športa. Še zlasti, ko gre za kombinacije različnih zdravil, ki so na tanki meji dopinga.

Zagotovo, ker pač celovito spremljamo športnike in športnice. Slednji nas veliko sprašujejo o zdravilih, pri tem pa tudi največkrat ostane. Kaj se zgodi potem, največkrat ne izvemo.

Športne medicine v javnem zdravstvu ni, je pa v samoplačniškem. Pravite, da bi moral naš javni sistem z zavarovalnicami promovirati šport oziroma telesno vadbo. Zakaj?

Ker, v duhu sodobne družbe, še vedno manj stane človek, ki je poškodovan zaradi športa ali ima pač težave, kot tisti, ki telesno ni aktiven.