V Stožicah raj in pekel

Od zunaj je dvorana v Stožicah privlačna, znotraj je polna pomanjkljivosti, 
o katerih se javno ne sme preveč govoriti.

pon, 23.04.2012, 15:00

»Nihče ne napiše, koliko truda smo vložili v to, da smo izpeljali svetovno prvenstvo. Nikjer ni boljše kot pri nas. Ni res, da smo ogrevali tla...« je potožil Dragan Banović, v. d. direktorja Javnega zavoda Šport Ljubljana. Seveda je po hokejski vročici z zmagovalnim zaključkom in izplenom volk sit, koza cela.

Banović je še eden od številnih v štabu ljubljanskega župana Zorana Jankovića (mimogrede, v soboto je bil spet »nadljudski« in je v začasni hokejski hram pridrvel iz Kopra, kjer je po ramah trepljal koprske rokometaše in nadomeščal tamkajšnjega župana Borisa Popovića, ki je raje izbral clasico in Camp Nou), ki so se s Stožicami čustveno preveč povezali in ne vidijo dlje kot do prvega vogala. Stožice si lastijo kot svojega otroka in pozabljajo, da bo obiskovalce čez 5, 10, 20 in še več let zanimala samo vsebina tistega, kar lahko dvorana ali štadion nudita, in ne, kdo je za postavitev športne palače pustil znoj, dušo in srce. Ali pa še kaj več!

Kaj je bila tema tvornega in polemičnega pogovora, ste, dragi bralci, lahko že razumeli. Ustreznost lepotice, ki ji ni para daleč naokoli. Tako bi govoril in verjel o malodane svetovnem čudesu na obrobju Žal, če bi bil vojak aktualnih vladajočih mestnih sil. Pa nisem. Pred gradnjo dvorane v Stožicah in po njej sem venomer trdil, da športne utrdbe, nove ali stare, zgolj odsevajo stanje narodovega kulturnega duha. Slovenski je bil do postavitev Stožic klavrn, a kaj boljši ni niti zdaj, če polovica Slovencev ne sme ali ne želi stopiti v betonsko svetišče zaradi ideoloških zamer. In tudi Zoki ni car, če je bil tako drzen in premeten, da je za vsako ceno – tudi sebi – postavil spomenik. Ljubljana, Slovenija in župan so s Stožicami le zapolnili civilizacijsko vrzel – to so v večjem delu Evrope storili že v 20. stoletju.

Dvorana v Stožicah ni presežek. Od zunaj je privlačna, znotraj je polna pomanjkljivosti, o katerih se javno ne sme preveč govoriti. Ničkoliko kolegov, prijateljev in znancev me je že opozorilo na to, da nihče ne želi razkriti slabih plati »stanovanja«, v katerem so pozabili na »toaletne prostore«. Ustvarjalci so si v več deset milijonov vrednem projektu privoščili šlamparijo, o kateri bi bilo treba biti tiho, ker naj uporabniki ne bi bili strokovnjaki za štadione in dvorane.

Dvorana Stožice nima niti enega novinarskega sedeža, kaj šele načrtovanega in temu primerno urejenega prostora na tribuni. Svojega urejenega območja nimajo niti televizijske kamere, zaradi katerih se obračajo oglaševalski novci. Število neuporabnih sedežev gre v desetine, stotine. Hokejski turnir je razkril, da dvorana le ni »večnamenska«. Nikakor (še) ni za skupino A, pa če o njej še tako sanja predsednik HZS Matjaž Rakovec in hokejski navdušenci.

V dobrem poldrugem letu delovanja dvorane Stožice so se organizatorji prireditev zares usposobili v improvizaciji. K sreči je hokej – vsaj upam, da je – odprl oči prirediteljem EP v košarki!

P. S. 24-urni kotiček za okrepčanje duše v recepciji pa je dodana vrednost!

Prijavi sovražni govor