Tiskane izdaje
Dobra tri desetletja življenja je posvetil gimnastiki, poldrugo desetletje je bil v evropskem vrhu, del tega tudi v svetovnem, o čemer priča 12 kolajn, ki jih je osvojil na SP in EP. Prejšnji teden je Mitja Petkovšek priznal premoč poškodbam ter takoj začel uživati v malih radostih življenja. V telovadnico bo seveda še zahajal, saj brez tega ne more, bržčas pa bo tudi v prihodnje močno vpet v gimnastični svet.
Kako zelo težko je bilo po 30 letih v gimnastiki sprejeti odločitev o koncu kariere?
Zelo težko, pa vendar, kar naenkrat mi je postalo jasno, da ne morem več. V enem dnevu je bilo vsega konec, videl sem, da ne gre. Težko je bilo in zdaj je vedno težje, pa še težje bo verjetno. Ampak po drugi strani se mi je odprl novi svet, nisem več podrejen treningom, lahko počnem stvari, ki jih prej nisem mogel, imam veliko več časa, to pa je najbolj pomembno za družino, ki je ob moji karieri najbolj trpela.
Sicer ste še na lanskem EP nastopili v finalu, a vendarle zadnja leta rezultati niso bili takšni, kot ste jih bili vajeni. Kako ste se intimno spopadali z zatonom?
Ni bilo hudo. Vedno sem imel upanje, da bom še zmogel eno obdobje kakovostnega treninga, s katerim bi bil povsem konkurenčen na največjih tekmah. In to se je letos skoraj zgodilo. Pri slabih 39 letih sem letel po bradlji in res bi bil na svetovnem prvenstvu sposoben osvojiti tudi kolajno. Zaton me tudi ni skrbel, ker v gimnastiki res uživam, pa četudi denimo ne bi mogel zmagati na SP. Veste, kaj mi je bil strašen izziv: koliko časa lahko še tekmujem, morda tudi še pri 40 letih, se me bodo otroci spominjali kot tekmovalca? Vedno najdeš nove cilje in izzive, nenazadnje jih ima tudi vsak rekreativec.
Kako se vam je uspelo obdržati na vrhu poldrugo desetletje, kar je res zavidanja vredna doba?
Okolje me je spodbujalo in mi omogočalo, da sem delal povsem sproščeno in v tem užival. Tu gre seveda za družino, sponzor BTC mi stoji ob strani od leta 2000, zaposlen sem v javni upravi. Ob takšni podpori pač nisem odnehal že ob prvih težavah, takorekoč z ničimer se mi ni bilo treba obremenjevati in lahko sem se povsem posvetil gimnastiki. Gre pa tudi za izjemno ljubezen in veselje do športa, ki mi ju je vcepil moj prvi trener Peter Škrlj. On se je ukvarjal s tem, da vzljubimo gimnastiko, to te potem drži pokonci, ko postanejo treningi zares težki, otroka ne smeš zamoriti že od malega. Sicer pa do 20. leta nisem začutil, da sem lahko najboljši na svetu in sem slabo tekmoval, trenerji so se držali za glavo, ker so se zavedali, česa sem sposoben. Pri dvajsetih pa sem začutil, da bi lahko premagal vsakogar, ko sem dobil to samozavest, da sem lahko najboljši na svetu, se je vse spremenilo. Vse je v glavi. Pomembno v vsem tem obdobju pa je tudi bilo, da sem se vedno kot ameba prilagodil novim pravilom in držal stik z mlajšimi tekmovalci.
A maksimalna ocena 10 vam je bila vendarle bolj pisana na kožo, s pravili izpred leta 2006 bibila vaša zbirka bržčas še bogatejša.
Seveda, ker me je vedno krasila eleganca. Telesno nisem bil povsem konkurenčen, nisem mogel v sestavo uvrstiti toliko težkih prvin in ko se je spremenil sistem točkovanja, je postalo vse skupaj težje. A čeprav so mi tekmeci uhajali po težavnosti, se jih dolgo časa nisem prav nič bal, tudi če so bili v izhodišču boljši za pol točke. Zavedal sem se, da lahko pripravim takšno poezijo, da se bodo tresli in v bistvu sem do konca držal stik z vsemi.
Vaša statistika z EP je že na meji mogočega, saj ste v 14 nastopih iztržili 12 finalov in v teh devet kolajn …
Čudež. Ko danes gledam stare posnetke, se čudim, kako sem lahko tako lepo telovadil, nimam pojma, kako je bilo to možno, to je bilo fantastično. Tedaj se sploh nismo zavedali, kako fenomenalno je bilo to. Šele ko ne moreš več, vidiš, da je to znanstvena fantastika. In jaz zdaj to vidim. V prihodnje bomo lahko presrečni, če si bomo še utrgali kakšen košček pogače, pozabiti moramo na to, kaj sva dosegla z Aljažem.
Kako se spominjate obdobja od 2005. do 2008., ko ste na dveh SP in štirih EP osvojili šest kolajn, od tega pet zlatih?
Spet lahko rečem, da mi ni nič jasno. Tako kot se vi sprašujete, kako je bilo to mogoče, se tudi jaz. Je pa res, da tega nismo več znali ceniti, ne jaz ne tisti okoli mene. Nismo razumeli tega, nismo si znali ustvariti celotne slike, se toliko odmakniti, da bi videli, kaj zares delamo. Na teh EP je bilo sicer užitek nastopati, zlahka sem tekmoval, posebej v Volosu 2006, ko sem povozil konkurenco. Tam mi je bilo res lahko.
Leta 2009, ko ste po treh zaporednih zmagah na EP v Milanu osvojili »le« srebrno kolajno, ste dejali: Težko je, ko lahko le še razočaraš. Močna izjava.
Da, veliko pove, strašno. Sem pa bil v Milanu vesel za Yanna Cucherata, tako da ni bilo negativnih čustev. Jasno je seveda, da nič ne more trajati večno, prej ali slej te mora nekdo premagati, mi je pa šlo v obdobju pred tem kot po maslu, bil sem kar žalosten, ker z ničimer več nisem mogel razveseliti niti sebe, kaj šele drugih. Ko le zmaguješ, se ne veseliš več, potreben je šok, streznitev in ko po tem spet dosežeš takšne rezultate, se razjokaš kot otrok. To se mi je zgodilo po zdravstvenih težavah.
Kako bi primerjali Melbourne 2005 in Stuttgart 2007, ko ste osvojili naslov svetovnega prvaka? V Avstraliji ste se veselili skupaj z Aljažem Peganom, prvakom na drogu, v Nemčiji ste si zagotovili nastop na OI.
Kakšno obdobje, kajne? V Stuttgartu si nisem mislil, da bom zmagal, sestava mi je bila pretežka, prvič sem jo izvedel prav na SP in nisem znal oceniti, ali to zmorem ali ne. Tudi sezona pred Melbournom je bila težka, nekoliko so se spremenila pravila in vse leto sem se lovil, obakrat sem moral premagati tudi samega sebe. Kljub velikemu uspehu pa mi je še najbolj v spominu ostal ubogi Aljaž, ki kljub 2. mestu v Stuttgartu ni mogel na OI v Peking. Med nama je bilo sicer vedno zdravo, pozitivno rivalstvo. Oba sva bila asa, a vedno je eden ostal v senci drugega, zato je bilo nekaj pritiska. Za oba ponavadi ni bilo prostora, predobra sva bila.
Zakaj niste bili uspešni na OI, če pač 5. mesto v Pekingu štejemo kot neuspeh?
Pritisk je izjemen, še posebej za nas telovadce iz majhnih držav, za katere je pot na OI zelo težka. Tega pritiska se ne da primerjati s tistim na SP in EP. Če bi bilo več priložnosti, bi bil kakšen nastop tudi uspešen, denimo ob dveh neuspešnih dva odlična. Za OI 2000 sem bil noro dobro pripravljen in tam sem bil zaradi pritiska čustveno v povsem drugačnem stanju kot na drugih tekmah. V Pekingu 2008 pa mi je bila sestava pretežka, nisem je obvladal, načeloma sem jo bil sposoben izvesti, a nisem imel dovolj ponovitev. Je pa zanimivo, da je olimpijska tekma v gimnastiki po zasedbi slabša od nekaterih drugih, denimo svetovnih prvenstev, saj si veliko specialistov ne zagotovi nastopa. Manjkajo nekateri ključni akterji, a psihološka obremenitev je toliko večja. Vse je v glavi.
Kje ste bili bolj razočarani?
Vsekakor v Sydneyju. Imamo posnetke z uradnega treninga in to je bila najlepša sestava, ki sem jo kdajkoli izvedel. Poezija. Ni se dalo bolje. Noro. To je bil čudež, bil sem stroj, kakšna moč, kakšne amplitude. Kot da bi bil na steroidih, bil pa sem zgolj na maminih enolončnicah. Tam sem bil neverjetno pripravljen, če ne bi padel, mi ne bi mogel nihče konkurirati. Kolajna je bila vpisana vnaprej in to je vedno najslabše, to je recept za katastrofo.
V Sydney 2000 ste se uvrstili prek mnogoboja, v Peking '08 z naslovom svetovnega prvaka s SP '07, na SP v Tokiu '11 ste za London '12 poskusili osvojiti kolajno na bradlji in morali ob tem nastopiti še na dveh orodjih, medtem ko bi vas v Rio '16 peljala katerakoli kolajna s SP konec meseca, ob tem da bi lahko nastopili zgolj na bradlji. Kako ste doživljali vse te sisteme in poigravanje mednarodne zveze z vami pri tako pomembni zadevi, kot so OI?
Vedno smo se čudili nerazumevanju vodilnih. Najbolj nesmiseln se mi je zdel sistem v Tokiu, kjer mislim, da sem prav zaradi nastopa na še dveh orodjih ostal brez uvrstitve na OI v Londonu. Kot da bi ljudje, ki o tem odločajo, padli z lune. Še vedno je nenavadno, da četrti telovadec na svetu ne more na OI, Aljaž po prejšnjem sistemu kot podprvak ni videl iger. Katastrofa, kako se poigravajo z nami. So pa seveda zadaj tudi interesi. Velikim nacijam ne ustreza, da bi bili vsi najboljši na OI, da so jim pač kolajne na posameznih orodjih bolj dosegljive. Gre torej za skupek nerazumevanja in interesov, a tega smo vajeni iz vseh sfer življenja.
Kolikšno oceno od 1 do 10 bi namenil svoji karieri?
Načeloma bi rekel deset, ker pa mi manjka olimpijska kolajna, bi ji dal 9,5. A tudi OI sem hitro prebolel, razmere te prisilijo, da na vse skupaj gledaš razumsko, da nisi preveč čustven. Seveda je škoda, da nisem osvojil kolajne, a še vedno se zaradi gimnastike zbudim srečen, zadovoljen sam s sabo, nikakor ne žalosten.
Marca ste nam dejali, da bi bil poraz za slovensko gimnastiko, če bi se še vi poslovili pred odprtjem centra Cerar-Pegan-Petkovšek …
Zdaj ne mislim več tako. Tedaj sem se odlično počutil, »vedel« sem, da bom še dolgo telovadil. Zdaj gledam na vse skupaj drugače. Pred dnevi sem bil na ogledu in predstavitvi, tako da bi lahko rekel, da sem dočakal odprtje, moje poslanstvo je izpolnjeno. Pomembno je, da sem projekt povlekel, dvorana stoji, podreti se je ne da, svoje sem naredil, lahko se umaknem. Treniral pa v njej seveda bom, saj brez tega ne morem.
Si morda želite postati direktor centra?
Vsekakor. No, v sistematizaciji del direktorske funkcije ni, a naziv me ne zanima. Lahko mi rečejo tudi hišnik, pomembno je le, da bi skrbel, da bo slovenska gimnastika imela, kar si zasluži. Zanimalo bi me karkoli v povezavi z dvorano, mislim, da tudi Aljaža, in zdi se mi, da bi bil nekdo iz gimnastičnih vod vsekakor ustrezen za sodelovanje pri upravljanju objekta.
