Tiskane izdaje
Trst je naposled vaš oziroma naš, kot ste napovedali že na štartu v Dublinu. Kako ste doživeli tržaško predstavo?
Ko smo prišli v tržaške kroge, so mi šle kocine pokonci, ko sem slišal množico navijačev, kako kličejo moje ime in vihtijo slovenske zastave. Zmagati v zadnji etapi Gira pred svojimi navijači in tako blizu Slovenije je fantastično. Težko je opisati trenutke sreče.
Zmaga je nepozabna. Zasenčila je tudi smolo v četrti etapi, ko ste imeli prvo mesto »na pladnju«, a se vam je snela veriga.
Med dirko sem veliko razmišljal, kaj bi me najbolj izpolnilo: zmaga v Trstu, ali prvo mesto v katerikoli drugi etapi. Na koncu sem si vselej rekel: nobeno prvo mesto ne odtehta zmagoslavja v Trstu.
Marcel Kittel je po dveh zmagah kmalu zapustil Giro. Kako je bilo kolesariti v vlogi prvega moža tako uspešne šprinterske ekipe?
Odgovornost je bila izjemno velika. Pritisk je bil temu primeren, a se ga nisem ustrašil. Po zapravljenih priložnostih sem se težko zbral. Za samozavest pa je bil hujši udarec tretje mesto v 10. etapi. Vse sem vložil v šprint, a sta me Bouhanni in Nizzolo prehitela. Občutek je bil tako slab, da sem se kar nekaj etap spraševal, kako si bom povrnil samozavest.
Kaj pa je pravzaprav šprinterska samozavest?
Da si tako neomajano prepričan vase, da se ne umakneš in odnehaš četudi si v izgubljenem položaju. To je občutek, ko veš, da v zadnjih 200 metrih nihče ne bo šel mimo tebe. To so trenutki, ko si pripravljen narediti vse, da zmagaš. V Trstu sem prav to storil.
Šprinterska zasedba je bil na Giru zelo močna. Od najboljših je manjkal le Mark Cavendish. Kako ste doživeli spopade za rdečo majico najboljšega v etpanih uvrstitvah?
Bouhanni je bil v prvi polovici dirke v izvrstni formi. Kolesaril je zelo racionalno na vzponih, tako da je za zaključne akcije prihranil veliko energije. Na začetku in sredi Gira je bil v boljši formi od mene. Sam sem formo tempiral za zadnji teden, ker v prvih etapah ob Kittlu nisem imel nobenih možnosti za zmago.
Kako si po tej zmagi predstavljate vašo vlogo v ekipi Gianta?
Še vedno sem tretji šprinter. Ta položaj mi godi, ker si s Kittlom in Johnom Degenkolbom delimo dirke. V Trstu je bilo zame zelo napeto. Imel sem eno tretje mesto in nekaj zamujenih priložnosti, ki sem jih zelo težko sprejel. Pod pritiskom sem doslej dobro deloval. Upam, da bom tako tudi v prihodnje.
Kako pa ste doživeli razplet Gira na vrhu in zmago Quintane?
Nisem veliko razmišljal o rožnati majici niti tekmecih na vrhu. Vse svoje misli in energijo sem usmeril v etapne dosežke. S Kolumbijcem se nisem pogovarjal. Ne predstavljam pa si, da bi lahko tako hitro kolesaril v klanec kot Quintana.
Na Giru sta dva kolesarska svetova. Enega združujete šprinterji in lovci na etapne zmage, drugega pa favoriti za skupno zmago oziroma najboljšo deseterico. Kako se usklajujeta?
Etape so tako koncipirane, da se naše želje ne križajo. Ko se mi borimo za šprinterske zmage, se hribolazci umaknejo. Ko pa pridejo njihove preizkušnje, se mi postavimo v ozadje, da ne delamo prevelike zmešnjave. Eni druge spoštujemo.
Drugi Giro ste uspešno prestali. Kaj ste pravzaprav odnesli od letošnjega?
Vsaka dirka je zame nabiranje izkušenj. V treh tednih moraš vedeti, kdaj lahko kolesariš na vso moč, kdaj moraš počivati, kdaj nima smisla riniti v ospredje. Lani sem bil neznan in sem napadal iz ozadja. Tretja mesta so zelo pozitivno delovala. Lanske izkušnje sem letos s pridom izkoriščal.
Na Giru ste zaokrožili sijajne predstave v zadnjih dveh sezonah. Kaj je naslednji izziv, zmaga na Touru, rdeča majica najboljšega v etapnih razvrstitvah?
Vsekakor si želim etapo zmagati na Touru, še bolj pa, da bi šprintersko kariero zaokrožil z zmagami na Giru, Touru in Vuelti. Tudi majica je eden od ciljev, a o njih bom razmišljal po koncu sezone.
