Tiskane izdaje
Nosila je številko 45 in ni v ničemer odstopala od povprečja. Fabienne St. Louis je zastopala Mauritius na lanskih OI v Riu, a izjemne pozornosti ni požela zaradi rezultatov, temveč življenjske zgodbe, ki je enako tragična kot navdušujoča. Na start se je 28-letnica podala le nekaj mesecev po tem, ko so ji odkrili redko obliko raka žleze slinavke. Zdaj je med nominirankami za prestižno športno priznanje laureus v kategoriji »vrnitev leta«.
Bolezen ne prizanaša. V Fabienne, ki jo je zadela mlado, vitalno, nepripravljeno, je vžgala tudi sled samopomilovanja. »Počutim se nekoristno. Pridobivam težo, telo se mi spreminja. Imam precej slabo samopodobo,« je brez dlake na jeziku priznala lani, potem ko so ji odkrili raka žleze slinavke. A je preskočila tudi to oviro na življenjski stezi in si ni pustila vzeti tega, kar si je trudoma in v grenkem znoju priborila – olimpijskega nastopa v Braziliji!
»Tu sem, ker obožujem ta šport. Kvalificirala sem se za Rio in žrtvovala štiri leta svojega življenja,« se ni pustila motiti 28-letna jeklena ženska. Jeklena v vseh pogledih. Ko je izvedela za vsiljivca, ki ji je zagrenil življenje, se ji je stemnilo pred očmi. Toda Fabienne ni dekle, ki bi kar tako zlepa položilo orožje. »Ko so mi zdravniki sporočili diagnozo, sem bila šokirana. In vsi moji najbližji prav tako. A hip zatem sem se zaklela: ostati moram močna!«
»Smejala sem se lahko zgolj na eni strani obraza«
Zdravljenje se je začelo aprila lani. Dvakrat je morala pod nož, iz ustne votline so ji odstranili tumor in rakave celice. Prvi operativni poseg je minil brez posebnosti, drugi ne. Za neskončno dolge tri mesece se ji je pojavil tremor na obrazu. »Smejala sem se lahko zgolj na eni, levi strani obraza. Težko opišem, kako sram me je bilo, toda družina in prijatelji, moj fant in trener so me podpirali, kar me je držalo gor in mi pomagalo preživeti,« se je z grenkobo bližnje preteklosti spominjala pogumna triatlonka.
Kadar govori o bolezni, ki jo je premagala, še vedno ne more zadržati solz. »Čeprav nas tarejo bolezni, čeprav imamo težave, se moramo boriti do konca. Vdaja ni rešitev,« je bilo njeno lansko olimpijsko sporočilo, ki pa se ga v Riu ni ravno dosledno držala. Med plavalnim delom je izgubila preveč časa, zato kolesa sploh ni »zajahala« in je bila ena od dveh tekmovalk, ki ciljne črte ni prečkala. Ko je odstopila, je zajokala. Za to je imela dober razlog, a o tem pozneje. Uspešnejša je bila štiri leta prej v Londonu. Zasedla je 42. mesto in za zmagovalko, Švicarko Nicolo Spirig, zaostala slabih osem minut.
Prvo triatlonsko preizkušnjo v karieri je zmogla, ko je štela rosnih devet let. Tedaj je plavanje trenirala sedem ur, kolesarjenje osem ur in tek tri ure na teden. Njena otroška želja je bila osvojiti olimpijsko odličje, športna pravljica z otočka z manj kot milijonom in pol prebivalcev pa se je predlanskega decembra spremenila v pravcato nočno moro. Skozi olimpijsko kalvarijo se je stežka, stisnjenih zob prebila, zdaj sanjari o tem, da bi se nekoč vrnila v normalen tekmovalni pogon. A ta hip je najbolj vesela in hvaležna, da sploh lahko hodi, saj je morala prestati tudi operacijo noge. Prav zaradi bolečin v nogi, ki so jo prisilile, da je tek vadila zgolj enkrat na teden, je v Riu izpustila tekaški del.
Bolezen ne more biti vzrok, da se ne boriš do konca
»Rekla sem, da bom po Riu zapečatila mednarodno kariero, a res nočem končati na takšen način, saj vem, da bolezen ni moja krivda. Zdaj puščam odprte vse možnosti, morda se še vrnem,« poudarja tekmovalka iz mesteca Curepipe, ki jo ena stvar še posebno žre: »Številna sporočila spodbude in podpore so se me dotaknila in me ganila do dna srca, me je pa v isti sapi sram, da sem med ljudmi bolj znana po svoji bolezni kot po rezultatih. Toda to moram vzeti v zakup.« Njeno sporočilo svetu je jasno, nedvoumno: »Nikomur se nočem smiliti. Nisem ne prva ne zadnja s to boleznijo. V moji glavi je rak preteklost.«
Bolezen ne more biti vzrok, da se ne boriš do konca. Fabienne se še naprej trmasto bori. Morda bo za svoj boj februarja nagrajena z laureusom. Ne ozira se na to. Največja nagrada zanjo je, da je še živa.
