Velikan modernega časa

Osebnost tedna: Gari Kasparov za kratek čas prekinil upokojitev.

Objavljeno
21. avgust 2017 00.57
Georg Mohr
Georg Mohr

Gari Kasparov je bil rojen judovskemu očetu in armenski materi v Bakuju, 13. aprila 1963, kot Gari Kimovič Vajnštejn. Prestolnica Azerbajdžana je bila takrat že desetletja v sestavi Sovjetske zveze in je veljala za eno od sovjetskih komunističnih utrdb. Seveda se takrat nikomur ni niti sanjalo, da je na svet privekal eden najmogočnejših umov na svetu – z izmerjenim inteligenčnim količnikom 194 ga bomo na vseh lestvicah našli med desetimi najinteligentnejšimi ljudmi vseh časov.

Genialnost je kazal praktično že v zibelki. Hitro za tem, ko je pošteno spregovoril, je že poznal vse države sveta, kakšen dan pozneje že tudi njihova glavna mesta. Igra naključij ga je odvlekla v šah. Spoznal ga je s štirimi leti, s sedmimi je bil že najboljši pionirček v Bakuju, z desetimi so ga povabili v slovito šolo nekdanjega prvaka Mihaila Botvinika, kjer je čez nekaj let patriarhu sovjetskega šaha in ustanovitelju ruske šahovske šole že tudi asisitiral.

Vse drugo so šahovski rekordi: leta 1985 je postal najmlajši svetovni prvak, med letoma 1981 in 1990 je v slogu Chucka Norrisa osvojil vse turnirje, na katerih je nastopil. Ko ga je igranje z ljudmi začelo dolgočasiti, se je lotil spopadov z umetno inteligenco. Njegovi dvoboji z IBM-ovim Deep Bluejem so postali epski. Leta 1996 je Kasparov še slavil, leto pozneje je podpisal poraz in simbolično predal žezlo najboljšega šahista na svetu v roke računalniku.

Kasparov je postal svetovni prvak leta 1985, ko je v drugem dvoboju (prvi je bil prekinjen) premagal svojega življenjskega tekmeca Anatolija Karpova. V drugi polovici 80. let smo bili priče kar nekaj njunim dvobojem, ki so bili vsi po vrsti izenačeni, a z eno pomembno skupno lastnostjo: Kasparov ni niti enega dvoboja izgubil. Dvobojevanje je sovpadalo z razpadom politične tvorbe Sovjetske zveze, kjer so zadnji komunistični veljaki fanatično podpirali Karpova.

A političnih sprememb, prav tako pa ne sprememb na šahovnici, se ni dalo preprečiti. Kasparov se je sončil v slavi naslova šahovskega prvaka in hkrati spretno jezdil valove političnih sprememb, kjer so ga novi demokrati videli kot enega simbolov zmage nad komunističnim sistemom. Postal je pomembna javna figura v času predsednika Borisa Jelcina, nova ljubezen do politike pa ga ni zapustila vse do danes.


Mojster Kasparov med igranjem šaha. Foto: Jeff Christensen/Reuters

Devetdeseta leta je še posvetil šahu, ko pa je v milenijskem dvoboju končno izgubil dvoboj za naslov proti nekdanjemu učencu Vladimirju Kramniku, se je že čez nekaj let naveličal čakanja na novo priložnost, ki mu je premeteni Kramnik ni želel ponuditi. Leta 2005 se je tako uradno upokojil, star komaj 42 let in kot prepričljivo prvi na lestvici. Za šahovnico na uradnem turnirju ni sedel več kot desetletje, vse do pred nekaj dnevi, ko ga je v nastop na pospešenem in hitropoteznem turnirju v St. Louisu prepričal prijatelj in veliki šahovski mecen, milijarder Rex Sinquefeld. Kasparov se je kljub dolgemu premoru dobro boril, a v boj za vrh ni mogel.

Po upokojitvi se je Kasparov posvetil hobijem. Napisal je kopico imenitnih knjig – najprej šahovskih, nato še zgodovinskih in političnih. Pravcato revolucijo je sprožil s projektom, ko šahovske vzorce prenaša na poslovne in politične. Predavanja na to temo so vrhunska, tudi v Sloveniji smo ga imeli čast že dvakrat poslušati. Temelj njegovega udejstvovanja pa je politika, natančneje boj proti aktualni ruski oblasti na čelu z Vladimirjem Putinom. Kasparov se je že kmalu po Putinovi izvolitvi postavil na stran opozicije, leta 2007 ga je ta tudi izbrala za svojega predsedniškega kandidata.

A do kandidature ni nikdar prišlo, saj so oblastne strukture vse poskuse šibke opozicije že v kali zatrle. Kasparov je bil glasen, odmeven, ko pa je nekajkrat končal v zaporu, je bilo počasi tudi njemu dovolj in je Rusijo zapustil. Danes živi v New Yorku in vodi dve pomembni združenji: šahovsko fundacijo Garija Kasparova, ki jo je sam ustanovil in se ukvarja predvsem s šahom mladih ter uvajanjem šaha v šole, predseduje pa tudi ugledni fundaciji za človekove pravice, kjer je na čelu nasledil slovitega Čeha Vaclava Havla in kjer se ukvarjajo s številnimi krivicami sodobnega sveta.

V zasebnem življenju (kolikor mu sploh še ostane časa) je Kasparov ljubitelj lepega. Dobro vino, pošten zrezek in lepa dekleta (je četrtič poročen in ima pet otrok). Velikan modernega časa.