Vodičar: Čas je že, da predsednik SZS pride iz nordijskih vrst

Spodletela planiška kandidatura v boju za nordijsko SP '17 je tudi v Sloveniji dvignila obilo prahu. Dogodkov na kongresu FIS v Južni Koreji se je dotaknil tudi Janez Vodičar, predsednik strokovnega sveta za šport RS, ki je spregovoril še o tem, kakšen bi moral biti novi predsednik SZS, ni mogel niti mimo prihodnosti športa v Sloveniji.

Ste verjeli v zmago Planice?

Ker so tako suvereno zatrjevali, da je prvenstvo že dobljeno, sem po eni strani verjel v to. Tudi zaradi velikega vpliva, ki ga ima Janez Kocijančič. A sem bil tudi skeptičen, saj še nobeno prizorišče tega tekmovanja ni dobilo že ob prvem poskusu. Če dobro premislim, bi bilo pravzaprav veliko presenečenje, če bi imeli SP že leta 2017.

Mar škandal v Koreji še odmeva v mednarodnih krogih?

V Nemčiji in na Norveškem imam dosti znancev, ki so dogajanje na kongresu FIS sprejeli z začudenjem. Ko so me klicali in spraševali, kaj se dogaja pri nas, mi je bilo precej neugodno. Ne le zaradi teh stvari, tudi zavoljo nekaterih drugih.

Drugih?

O njih zdaj ne bi govoril.

Kakšna je vaša interpretacija dogodkov na kongresu FIS?

Ker ne vem, kaj se je točno zgodilo, je nimam. Treba je počakati še drugo plat zgodbe – Kocijančičevo.

Pa vendarle: kaj so vam poročali tuji kolegi?

Čudili so se, češ kako smo že ob krstni kandidaturi pričakovali zmago Planice, ki je sinonim za smučarske skoke, ni pa priredila še nobene tekme v tekih in le nekaj manjših v nordijski kombinaciji. Sploh v konkurenci z Lahtijem, ki je meka nordijskega smučanja, Oberstdorfom, ki je že gostil SP, in Zakopanami, kjer se že dolgo zelo trudijo.

Kaj pa so porekli na Lovšetove aktivnosti?

O tem nisem hotel ničesar slišati niti vedeti, ker sem pač že po naravi takšen, da razmišljam pozitivno. Verjetno tudi zato, ker sem imel slabo izkušnjo s takšnim negativnim pristopom.

Koliko časa bo trajalo, da se povrne ugled Planici in navsezadnje tudi Sloveniji?

Težava je v tem, da smo si letos privoščili dva spodrsljaja; prvega z odpovedjo univerzijade, drugega na kongresu FIS. V zimskih športih smo tako dejansko izgubili precej ugleda, bili pa smo med vodilnimi v Evropi. To bo gotovo imelo določene posledice s športno-političnega stališča.

Planica se bo menda spet potegovala za izvedbo nordijskega SP leta 2019. Kolikšne so možnosti, da ga dobi takrat?

Verjetno po dveh letih ne bodo več razmišljali o dogodkih v Koreji. Tudi zato, ker Lovšeta, ki je odstopil, ne bo več zraven. Zato menim, da bi Planica morala še enkrat kandidirati; že zato, ker bomo imeli takrat še zmeraj svojega predstavnika v predsedstvu FIS. Ko ga ne bomo več imeli, si ne znam predstavljati, kako bi lahko dobili SP.

Kako ocenjujete Lovšeta kot predsednika SZS mimo dogodkov v Aziji?

Ocenjujem ga lahko le od zunaj, ker nisem več vključen v delo SZS, sodeloval pa sem v strokovnih svetih alpskega in nordijskega smučanja. Osebno z Lovšetom nisem imel nobenih opravkov. Ko sem se na samem začetku pogovarjal s Koširjem, sem imel velika pričakovanja, ko pa je Jure odstopil, Tomaž ni imel več nekega poznavalca smučanja, ki bi ga usmerjal. Zato je vse bolj temeljilo na poslovnih odnosih, kar pa ni bilo dobro.

Kakšen bi moral biti novi predsednik SZS?

Glede tega imam svoje mnenje. Vse preveč se poudarja, da mora biti vodja zveze predsednik uprave velike družbe ali uspešen podjetnik s kapitalom oziroma človek z denarjem. Menim, da je veliko pomembneje, da organizacijo vodi človek z dušo in srcem, s poznavanjem in razumevanjem športa, ki bo dajal veliko podporo stroki, ker ves šport temelji na njej. Ob tem bi moral imeti predsednik dobre službe za opravljanje del na zvezi, torej vrhunskega direktorja, odlične strokovne direktorje in močno marketinško službo. Zavedati se je treba, da so se časi spremenili, da se denar ne pretaka več po političnih direktivah, ampak gre za vzajemni odnos. Dam, če nekaj dobim. In če nekaj dobim, znova dam. Jasno pa je, da ne moreš ničesar dobiti, če te ni v svetovnem vrhu.

Ali vidite kakšnega konkretnega kandidata?

Zagotovo je nekaj takih, ki bi si želeli zasesti ta položaj. Smučanje je pač ob nogometu, ki ga zanemarjamo, še zmeraj prvi šport v Sloveniji. Ker izhajam iz biatlona oziroma nordijskega dela, bi pa že bil čas, da bi predsednik SZS prišel iz nordijskih disciplin, ker so bili dosedanji povečini »alpinci«. Zame bi bil primeren kandidat Drago Bahun iz Gorenja, ni predsednik uprave, je človek, ki se spozna na šport, v njem, namreč v smučarskih skokih, tudi deluje.

So želje nekaterih nordijcev, da bi odšli na svoje, legitimne?

To je legitimna pravica slehernega. V Rusiji ima vsaka disciplina svojo zvezo. Konec koncev je tudi FIS razdeljena na posamezne enote, komisijo za skoke, teke, nordijsko kombinacijo itn. V alpskih državah se je uveljavil model, po katerem so vse smučarske panoge pod isto streho, tudi biatlon, ki je v večini držav (80 %) ločena zveza. Zatorej bi lahko bili iz pravno-formalnega vidika samostojni tudi skoki in teki, kar zadeva finance, pa se nagibam k skupnemu delovanju, določen del pa bi pustil parcialnemu.

Mar je slovenski šport v krizi vodenja?

Po mojem mišljenju je v krizi, zato bi moral Olimpijski komite Slovenije-Združenje športnih zvez več časa posvetiti sami vsebini dela. Moral bi se več ravnati po olimpijski listini. Ker gre za združenje športnih zvez, bi morali slednje bolj upoštevati v specifičnosti in tradiciji. To se najbolj pozna pri odnosu do športne stroke, ki – kakor ugotavljamo – ni tako močna, kot bi lahko bila. Morala bi biti bolj zlita z olimpijskim strokovnim delom.

Mar je v Sloveniji dovolj denarja za tako široko paleto vrhunskih športov?

Menim, da ga je dovolj, so pa težave pri vzdrževanju polprofesionalnih in profesionalnih kolektivnih panog. To je vsekakor problem, omeniti kaže še, da bomo v tem mesecu priče izgonu telovadnega društva Narodni dom iz zgradbe, ki so jo zgradili ljubitelji telovadbe, zaradi pripadnosti slovenstvu pa so v njej dovolili tudi delovanje kulturnih dejavnosti. Po 2. svetovni vojni si je dom prilastila kulturna srenja in danes v celoti uveljavlja svoje administrativno pridobljeno lastništvo. Problem je tudi v izginjanju prostovoljstva, ki je pri nas navzoče že 150 let. Brez njega ne moremo računati na bistven razvoj športa. Prostovoljstvo je postalo predrago, saj s(m)o ljudi, ki so pomagali, v zadnjih letih navadili na manjše plačilo in bunde. Zato danes nihče ni več pripravljen delati zastonj, kot smo še v mojih časih, ko smo si sami plačali bundo in hrano, pa še veseli smo bili, ker smo se družili. V Nemčiji in na Norveškem imajo še zmeraj prostovoljce v pravem pomenu besede, zanje je velika čast, da lahko pomagajo.

Kaj pravite na pobude, da bi morali narediti ostrejšo selekcijo med športi, ki bi jih podpirali z javnim denarjem?

Zame je to nesprejemljivo. Šport lahko sam opravi selekcijo. Uveljavljanje te rasistične zamisli je bilo prisotno v nekdanjih totalitarnih sistemih. V nekdanji Nemški demokratični republiki (NDR) se niso šli košarke, ker so bili premajhni, zato pa so podpirali rokomet, plavanje itn. Za slovenski šport bi bilo koristno analizirati panoge, ki so v tretjem razredu in so prikazali kakovostni premik, zato bi jih bilo smiselno financirati z javnim denarjem. Omeniti kaže, da smo že imeli portoroške sklepe, ki so poskušali uvajati spremembe in selekcionirati športe. Na srečo so imeli dovolj razuma, da niso vztrajali pri tem. Če se ne motim, je bil proti tudi Krešimir Petrovič. Selekcijo bo opravilo tržišče, ki je danes večje. Bi pa morala po mojem dobro stoječa podjetja dati večjo podporo športu, pri čemer imam v mislih tista, ki izvažajo v določene države. Ko slovenski vrhunski športniki tekmujejo v teh državah, bi morali biti absolutno zainteresirani, da se v njih predstavijo prek naših reprezentantov, saj je to neposredno oglaševanje.

Potem ne boste spreminjali kategorizacije športov?

Kot predsednik strokovnega sveta za šport pri vladi RS zagotavljam, da se s tem ne bomo ukvarjali. Treba pa je priznati, da nogomet štrli iz metodično-sofističnega modela kategorizacije. Če se izrazim plazmistično, lahko govorim o konfekcijskih merah človeka. Po tej sistemologiji je treba popraviti nekatere statistične metode, t. i. Prokrustove. Mitološki Prokrust je na postelji določene mere predolgim odsekal glavo, prekratke pa je raztegoval. Strokovni svet ne bo Prokrust 21. stoletja, to bomo prepustili OKS-ZŠZ.

Kako komentirate odstope vseh petih članov strokovnega sveta iz vrst OKS, ker je vlada razrešila dva njihova člana (Edvarda Kolarja in Boruta Peršoljo)?

Problem se je začel, ko sta bila odstopljena Kolar in Peršolja. Kot privrženec športa se z njihovimi odstopi ne morem strinjati. To je naredila politika. Morali bi delovati naprej. Se je pa to že dogajalo v preteklosti, saj so razrešili tako Bojana Jošta kot tudi Lea Vesta, ki še danes ne vesta, zakaj sta bila odstopljena. Ni dobro, če je v športu preveč politike. Če bo njen vpliv prevelik, ga bo pokopala. Šport dajmo civilni družbi, država pa naj ga podpira, da bo dosegal vrhunske rezultate.

Ali gre res za bitko med vlado in OKS pri delitvi sredstev?

Da in ne. Nekatere zadeve so zelo vprašljive, delno se strinjam, da gre za boj za nadzor nad deljenjem javnih virov za šport. Če pa govoriva o fundaciji, bo imel šport v njej 14 predstavnikov, po zadnjem predlogu jih bodo deset izvolili v okviru OKS, tako da se stanje normalizira.

Katere bodo glavne naloge strokovnega sveta v tem mandatu?

Kot predsednik se bom zavzemal za izboljšanje organiziranosti športne stroke in znanosti. Treba bo rešiti nekaj vprašanj, tudi o zdravstvenem zavarovanju športnikov, posodobiti usposabljanje, izobraževanje, izvesti inventuro športne infrastrukture. Zavedam se, da bom na največje nasprotovanje naletel pri tistih, ki so si pridobili monopolni položaj in se skušajo poistovetiti z vsemi športnimi uspehi. Z njimi smo zdaj pri vrhu, če pa ne bomo podprli športa (zlasti nadarjenih), se bo krivulja hitro obrnila navzdol.