Vrag je vzel šalo, zdaj bodo točke nujne

Ljubljana – Lahko bi izvlekli več, zaslužili bi si vsaj točko. To bi bilo lahko geslo odbojkarjev ACH Volleyja po treh tekmah lige prvakov, v kateri kot edini v skupini C ostajajo še brez točk v žepu. Vsi trije tekmeci se drenjajo v razmaku dveh točk (od 5 do 7), zato je vrag odnesel šalo. Odslej le dober vtis ne velja več.

Ljubljančani v zasedbi, ki je res le stežka primerljiva s tistimi iz minulih sezon, še dokaj drago prodajajo svojo kožo, še več: ustvarjajo si celo priložnosti za plemenitenje točkovnega izkupička, a jih ne znajo izkoristiti. Ko gre za nohte, kot po pravilu pokleknejo, kar gre pripisati večji neizkušenosti in pomanjkanju zahtevnejših preizkušenj najvišje ravni. Če bi bilo drugače, v četrtkovem dvoboju z Budvansko rivijero najučinkovitejši tekmečev igralec Yosleyder Cala ne bi dosegel sedmih, osmih točk iz domala nemogočih položajev, ko bi morala ljubljanska blok in obramba posredovati bolje.

Črnogorski šampion tokrat ni igral na ravni prejšnjega obračuna, ko je presenetljivo na kolena spravil zasedbo Berlina, ki je v četrtek senzacionalno brez oddanega niza na gostovanju odpihnila favorizirano moštvo Rzeszowa. A kaj, ko ACH Volley tekmečeve mlačnosti ni znal kaznovati, en odličen niz je bil za vsaj častno točko premalo, česar se zaveda tudi trener Tomi Šmuc: »Dvoboj je bil slab z obeh strani. Naša servis in sprejem sta kriva, da nismo vknjižili boljšega rezultata, veseli me uspešen debi podajalca Michala Kozlowskega, vse ostalo ni bilo na pravi ravni. Tekmec, čeravno tudi ni igral v skladu s pričakovanji, je bil boljši v vseh pogledih, mi pa smo imeli priložnosti, ki jih nismo izkoristili.«

Ekipa iz Budve je v več pogledih specifična. Črnogorsko prvoligaško tekmovanje namreč šteje zgolj šest moštev, državni prvak pa je v tej sezoni odigral zgolj tri obračune na domačih parketih. Za nameček ima srbski trener Slobodan Boškan na razpolago precej nenavadno igralsko zasedbo: v sodobni moški odbojki so namreč korektorji ponavadi pravcati orjaki, sprejemalci pa povečini kak decimeter nižji; pri Budvanski rivijeri ima kubanski korektor Armando Danger »zgolj« 192 cm, oba sprejemalca, Cala in Vojin Ćaćić, pa sta dvometraša. Prav zato je bilo težko predvideti, kam bo letelo največ žog brazilskega podajalca Murila Radkeja, ki se ni izkazal kot kakovostni presežek. Čeprav je celo tretji organizator igre v reprezentanci, je za večino evropskih privržencev odbojke popolna neznanka, črnogorski šampion je namreč šele njegova prva postaja na stari celini in očitno odskočna deska za preboj v kak uglednejši klub.

Tri tekme, nič točk. Za preboj v izločilne boje lige prvakov bi jih Ljubljančani potrebovali vsaj šest, za 3. mesto v skupini, ki še zagotavlja evropsko preživetje, toda stopničko nižje, v pokalu CEV, pa najmanj pet. Zdi se misija nemogoče, a Šmuc še ne meče puške v koruzo: »Predali se zagotovo ne bomo, pred nami so še trije dvoboji, vsaj teoretične možnosti za napredovanje še imamo.«