Z diskvalifikacijo se je Janežiču podrl svet

Beograd – Luka Janežič, eden največjih slovenskih atletskih upov, si bo za vedno zapomnil dvoransko evropsko prvenstvo v Beogradu. Za razliko od številnih lanskih tekmovanj ne zaradi rezultata in uvrstitve, ampak zaradi velikega razočaranja. Gotovo največjega v karieri doslej. Namesto da bi se danes boril za kolajno, je EP končal z diskvalifikacijo v kvalifikacijah.

Da so kvalifikacije velikih tekmovanj najtežje, poudarjajo številni športniki in to je pred odhodom v Beograd izpostavil tudi Janežič. A da se bodo razpletle na takšen način, si ni predstavljal niti v najhujših morah. Milo rečeno so bile nenavadne, začenši s spreminjanjem štartnih seznamov tik pred zdajci, potem ko je še v četrtek zvečer veljalo, da bo Vodičan tekel v prvi skupini. Ker so imeli atleti z najboljšimi prijavljenimi časi najslabše proge, so se kar tri reprezentance pritožile, in sicer Slovenci, Španci in Čehi, Janežič pa je tako na koncu pristal v zadnji, peti. Če je še pred odhodom v Srbijo zatrjeval, da ni niti najmanj živčen, se je trema na prizorišču vendarle stopnjevala, celo do te mere, da je na štartu dobil rumeni karton, ker je v bloku trznil.

Kako zelo si je oddahnil, da je dobil zgolj rumeni karton, in ne rdečega, kar je pomenilo, da so njegove sanje o kolajni še žive. V izjemno hitri peti skupini – skupno dva tekmovalca sta napredovala še po času in seveda je imela zadnja skupina nadzor nad tem – je nato kljub zadržanemu štartu osvojil 2. mesto, z 46,81 je imel tretji čas med vsemi nastopajočimi ... »Te prve tekme so psihično zelo obremenilne, mislim, da še nikdar nisem tako živčen kot tokrat. A bistveno je, da sem v polfinalu, zdaj bo vse veliko lažje,« si je oddahnil Janežič, imel v mislih, kaj vse bo naredil za čim boljšo regeneracijo do večernega polfinala, ne vedoč da ga bo že čez nekaj minut čakal pravi šok, ko ga bo trener Rok Predanič obvestil o diskvalifikaciji, za katero je ta izvedel od novinarjev ...

V drugem zavoju je namreč prestopil, z zunanjo, desno nogo je stopil skorajda povsem na črto, enako se je zgodilo z Italijanom na njegovi desni, Mariom Lambrughijem. Ker je bila diskvalifikacija povsem jasna – že dotik črte pomeni konec –, se v našem taboru niso niti pritožili, treba je bilo športno pogoltniti grenko pilulo. Težko, zelo težko je Janežič še enkrat stopil pred slovenske novinarje, kapuca na glavi, močno poveznjena čez obraz, tresoči glas, razočaranje je bilo pričakovanjem primerno. Enaindvajsetletniku se je pač tedaj podrl svet. Razumljivo, počutil se je izjemno močnega, prepričan je bil, da bi se zlahka prebil v finale ...

»To je pač šport, se zgodi, a boli, ker vem, kakšna priložnost se mi je ponujala tu. Zaradi tega je vse skupaj še toliko težje,« je bil povsem poklapan Janežič, ki je prestopil tudi na lanskem dvoranskem SP v Portlandu, a tedaj ga to ni prizadelo, ker tako ali tako ne bi napredoval iz polfinala. Zdaj je na vse skupaj gledal kot na izgubljeno priložnost za osvojitev kolajne, pri čemer mu dejstvo, da bodo skoraj gotovo prišle še nove, ni bilo kaj v veliko tolažbo. »Priložnost je bila in ni je več ...« je zmajeval z glavo naš atlet, čigar trener Rok Predanič je bil v podobnem šoku, posebej ker je pred dnevi zelo odločno napovedal, da bo njegov varovanec osvojil kolajno: »Ta šola je bila res draga, priložnost je bila idealna. Očitno mi Beograd ni usojen, tu so me že okradli, same slabe stvari se mi dogajajo. Upal sem, da se mi bo vse vrnilo v kakšni drugi obliki, a se ni.«

Še pred poldnevom uvodnega dne je tako slovenska reprezentanca doživela hud udarec, ki ga ni mogla omiliti niti nobena od treh nastopajočih Slovenk. Anita Horvat je na 400 metrov preslabo začela, da bi lahko računala na preboj v polfinale, Petra Koren je bila v kvalifikacijah troskoka predzadnja, Maruša Černjul pa je finale skoka v višino zgrešila za las. Danes (18.05) bo v edinem slovenskem finalu v Beogradu tekmovala skakalka s palico Tina Šutej.