Z nožnim udarcem iz obrata do nokavta

Ljubljana – Slovenski tekvondo bo imel na zadnjem letošnjem turnirju za svetovni pokal olimpijskega združenja WTF v Bakuju dva borca. Ob 25-letni Korčulanki Franki Anić (do 73 kg) si je z odličnimi jesenskimi predstavami nastop na tekmovanju za veliko nagrado v Azerbajdžanu, kjer se bo v sleherni kategoriji med seboj pomerilo po najboljših 16 tekvondoistov na svetu, prislužil tudi Ivan Trajkovič (do 87 kg).

Z uvrstitvijo na turnir v Bakuju je 25-letni Bistričan izpolnil cilj, ki si ga je zadal za drugi del letošnje sezone, z njim pa je dobil tudi potrditev, da je ravnal prav, ko se je vrnil v nižjo kategorijo. Še na majskem prvenstvu stare celine v Montreuxu se je namreč boril v konkurenci najtežjih tekvondoistov (nad 87 kg), med katerimi se je sicer v preteklih petih letih veselil več odmevnih uspehov. Tako se je v Manchestru '12 ovenčal z naslovom evropskega podprvaka, leto pozneje pa je na svetovnem prvenstvu v Puebli – tako kot Anićeva – navdušil še z bronasto kolajno.

Vmes se je udeležil tudi OI v Londonu '12, v letošnjih olimpijskih kvalifikacijah v Istanbulu pa mu je s tretjim mestom za las spodletelo. »To je bilo veliko razočaranje, toliko večje, ker sem se počutil ogoljufanega, potem ko mi v polfinalu niso šteli nožnega udarca, s katerim sem Armanu Maršalu Sili snel čelado z glave. Ko sem že pozabil na vse skupaj in se sprijaznil s tem, da me ne bo v Riu de Janeiru, pa me je razjezila novica, da so Belorusa povrhu vsega ujeli pri jemanju prepovedanih poživil,« je zmajeval z glavo Trajkovič, toliko bolj jezen, ker zaradi (pre)poznega odkritja, da je Maršal Sila padel na dopinški kontroli, ni imel nobenih možnosti, da bi vskočil namesto 22-letnega Belorusa, sicer evropskega prvaka iz Montreuxa.

Vendar pa 185 cm visoki Štajerec o tem noče več razmišljati, da ga ne bi oviralo na njegovi športni poti. Član mariborskega športnega centra Red Power ima namreč še velike načrte v tekvondoju. Ko sta se s trenerjem Kristijanom Kovačičem junija dokončno odločila za zamenjavo težnostne kategorije, mu na začetku ni bilo enostavno, saj je – ker v tej konkurenci ni imel točk – sprva za nasprotnike že takoj dobival favorizirane nosilce. Odprlo se mu je septembra, ko se je na turnirju za svetovni pokal v Varšavi prebil vse do sklepnega dvoboja. Odtlej ni bilo več tekmovanja, na katerem ne bi posegel po žlahtni kovini. V Moskvi je osvojil tretje mesto, v Rigi in Zagrebu pa se je ovenčal z zlatima lovorikama.

Na poti do njih je premagal več vrhunskih borcev, v hrvaški metropoli pa je pred mesecem dni poskrbel tudi za nokavt, potem ko je z nožnim udarcem iz obrata močno zadel Poljaka Rafala Szypulskega v glavo in mu pri tem zlomil nos. »Če sem se prej, ko so bili tekmeci tudi za 20 kilogramov in več težji od mene in so me po doseženem vodstvu le še odrivali stran, hitreje utrudil, je sedaj ravno obratno. Zdaj lažje vzdržujem ugoden izid, čutim, da sem telesno močnejši od nasprotnikov, za katere po drugi strani vem, da čutijo moč mojih udarcev,« je pojasnil »Ivek«, ki se je zelo razveselil tudi nedavnega podviga mlajšega reprezentančnega kolega Patrika Divkoviča (do 78 kg), novopečenega mladinskega svetovnega prvaka iz Burnabyja.

»Kapo dol pred njim! Lepo je videti, da prihajajo za teboj mladi tekvondoisti, ki bodo lahko v prihodnje posegali po odmevnih uspehih tudi na velikih članskih tekmovanjih. S Patrikom sva že malo trenirala skupaj, upam, da sem mu na ta način tudi sam malce pomagal do zmagoslavja v Kanadi,« je Divkoviču še enkrat čestital 25-letni Bistričan, ki bo poskušal jutri v Bakuju unovčiti dobro pripravljenost in ponoviti vrhunske predstave z zadnjih turnirjev.

»Če mi bo to uspelo, lahko pridem daleč in osvojim veliko točk. Moj dolgoročni cilj je namreč, da bi se do decembra 2019 na svetovni jakostni lestvici prebil med elitno šesterico in si na ta način neposredno zagotovil nastop na olimpijskih igrah leta 2020 v Tokiu,« je dal Trajkovič še jasno vedeti, kaj ima pred očmi.