Tiskane izdaje
Ljubljana – V ZDA ga poznajo že 15 let, pri nas pol leta, a Slovenija je vendarle pionirka na tem področju v Evropski uniji. Gre za varuha športnikovih pravic, pri nas atleta Rožleta Prezlja. Za zdaj je ta teren še precej neraziskan, Kranjčan pa je presenečen, da se je doslej nanj obrnilo že kar nekaj športnikov, četudi ni bilo »oglaševanja« te funkcije.
Lani sprejeti nacionalni program športa je bil podlaga, na kateri je OKS v svoj statut uvrstil tudi delovanje varuha športnikovih pravic. Prek atletske zveze se je za to mesto prijavil skakalec v višino Rožle Prezelj, ki je tudi že v komisiji atletov pri mednarodni zvezi IAAF, za pravnika po izobrazbi pa se zdi to kar logični korak. Toliko bolj, ker si je med kariero – ta se zdaj počasi bliža koncu – kar nekajkrat želel, da bi se lahko s svojimi težavami obrnil na osebo v približno takšni funkciji, kot jo zdaj opravlja sam, in dobil podporo.
»Velikokrat sem na lastni koži občutil, kako je, če ti je onemogočeno, kar ti pripada. Nisem bil tiho in bil prikrajšan … Dejstvo pa je, da je športnik povsem nebogljen, ničla v sistemu močnih zvez in organizacij. Čeprav sem za ničelno toleranco pri dopingu, mislim, da so pri tem nekateri postopki vendarle sporni, nenehno sporočanje lokacij, na kateri se športnik nahaja, je problematično z vidika človekovih pravic,« izpostavlja 35-letnik ter poudarja, da ni odvetnik športnikov, prav tako ne more izvajati sankcij. »Varuh naj bi nevtralno nudil pomoč športnikom, ugotavljal, ali so njegove pravice kršene ali ne. Če gre za očitne kršitve, potem na to opozori višje institucije, sicer pa športniku razkrije, katere vse poti bi lahko vodile do rešitve, kaj bi se dalo storiti zanj, obrne se tudi na stran, ki krši pravila. Pogovarjal sem se z varuhom iz ZDA, kjer se je funkcija tako razvila, da jo opravljata dva človeka profesionalno, in tam 80 odstotkov športnikov, ki pokliče, zanima, na koga naj se obrnejo s svojo težavo, ne gre za konkretno reševanje problemov. Včasih tudi že sam pogovor prinese veliko olajšanje,« pojasnjuje Prezelj, ki želi biti za razliko od ameriških kolegov, ki se ukvarjata zgolj z vrhunskimi športniki, varuh vseh. Od najmlajših kategorij do vrhunskega razreda (ter tudi klubov in zvez), pri čemer se seveda težave precej razlikujejo.
»Lahko gre za psihično nasilje, ki presega vse meje in se ga ne da več zdržati, prestope mladih med klubi in plačilo nadomestila, kak pravilnik, pri starejših denimo za (ne)imenovanje v reprezentanco in s tem omejevanje športnika,« našteje nekaj primerov naš atlet, presenečen, da je v prvega pol leta obravnaval približno deset primerov (med njimi tudi vrhunskih športnikov), četudi o tej funkciji ni bilo veliko govora. Varuha torej Slovenija potrebuje? »Mislim, da gre za pomembno funkcijo, četudi se ta hip tega morda še ne zavedamo. Če bo dobro zaživela, bi bili lahko zgled na tem področju Evropski uniji, saj ta varuha v tako čisti obliki ne pozna, zgolj komisije športnikov. Lahko bi pomagali drugim zvezam, kar bi nam tudi prineslo določen ugled,« se nadeja slovenski rekorder v skoku v višino, prepričan, da bi moral šport čim več težav reševati sam, saj mu negativna publiciteta gotovo ne koristi.
Prezelj, vesel, da so denimo veliko pripravljenost za sodelovanje takoj izrazili pri NZS, bo – prostovoljno – funkcijo opravljal šest let, zaveda se, da so stvari še precej nedorečene, zato bo seveda začel pri osnovah. »Moj primarni namen je, da oblikujemo nekakšen katalog pravic, prilagojen različnim starostnim skupinam, pri čemer bom tu sodeloval tudi s pravno fakulteto. Resnici na ljubo se načeloma nihče ne ukvarja s pravicami in ko se bodo športniki začeli o tem bolj izobraževati, bodo prepoznavali tudi vedno več težav. Bolj bodo izkoriščali funkcijo varuha, bolj bo ta pomembna in več bodo na koncu imeli od tega,« se nadeja razvoja Prezelj, prepričan, da je njegova velika prednost tudi, da pozna vse ravni športa, od začetne do vrhunske.
