Tiskane izdaje
Da je v dvorani večkrat odmevalo od smeha, je ob ptujskem šampionu, ki je svoj zadnji dvoboj odboksal 25. novembra lani v Miamiju, ko je moral priznati premoč kubanskemu zvezdniku Erislandyju Lari, skrbel Reporter Milan. Prireditev, ki si jo je ogledalo okrog 2500 najzvestejših navijačev Mr. Sympathikusa, je bila zelo čustvena, na trenutke nadvse ganljiva, tako da je Dejan le s težavo v sebi zadrževal solze.
Foto: Leon Vidic/Delo
»Ene lepe zgodbe je konec, česar pa ne jemljem z grenkim priokusom. Zame je bil privilegij, da sem se lahko tako dolgo ukvarjal z boksom, da sem med kariero doživel ogromno nepozabnih trenutkov in spoznal veliko čudovitih ljudi,« je poudaril Zavec, ki je ob številnih uspehih še prav posebej ponosen na svojo družino - soprogo Natašo ter hčerki Ivono in Tijo.
Poleg njih sta Trdobojcu nocoj v »ringu« družbo med drugimi delala tudi slovenski predsednik Borut Pahor in Bogdan Gabrovec, prvi mož Olimpijskega komiteja Slovenije, ki sta mu izročila posebni priznanji za zasluge.
Seveda ni manjkal niti prijatelj Barada, ki se je Zavcu poklonil z naslednjimi besedami: »Z vsem spoštovanjem do naših drugih odličnih športnikov, toda takšnega, kot je Dejan, doslej vendarle še nismo imeli. Slovenci veljamo za smučarski narod, v smučanju imamo dolgo in bogato tradicijo, česar pa ne morem reči za boks, v katerem nimamo ničesar - ne denarja, ne znanja ... Prav zato imajo Zavčevi uspehi toliko večjo vrednost in mejijo na čudež. Zaradi tega se je tudi spodobilo, da smo se od njegove veličastne kariere poslovili s 13. rundo.«
To ni slovo, ampak nov začetek
Ni veliko športnikov, ki ujame pravi trenutek za odhod v tekmovalni pokoj. Dejan Zavec je svoje boksarske rokavice na klin obesil na vrhuncu – po dvoboju za naslova svetovnega prvaka po različicah IBO in WBA.
»Na žalost se je razpletlo, kakor se je, vendar kariero končujem brez kakršnega koli obžalovanja. A to ni slovo v pravem pomenu besede, to je le nov začetek,« je v zadnjih dneh večkrat ponovil Mr. Sympathikus, kakor so mu nadeli vzdevek v Nemčiji. Takšen pač je že vse življenje, o čemer so se lahko Zavčevi najzvestejši navijači znova prepričali tudi danes med njegovo 13. rundo, katere izkupiček od prodanih vstopnic bo šel fundaciji za socialno ogrožene športnike, ki jo je lani ustanovil Olimpijski komite Slovenije.
Foto: Leon Vidic/Delo
Čeprav je obračun s kubanskim šampionom Erislandyjem Laro 25. novembra lani v Miamiju izgubil, je bil že velikanski uspeh, da je sploh dobil priložnost boksati s št. 1 na (neuradni) svetovni jakostni lestvici v supervelterski kategoriji (do 69,85 kilograma).
Zavec po porazu z Laro, po katerem je spoznal, da se ni več sposoben enakovredno kosati z najboljšimi boksarji na svetu, ni dolgo odlašal s svojo odločitvijo. Po dveh prespanih nočeh in tehtnem premisleku je svojim navijačem sporočil, da v boksu ni bližnjic, kaj šele blefiranja, zato končuje svojo bogato športno pot.
»Po dolgih 23 letih je napočil čas za nove zmage zunaj ringa. Srce je sicer hotelo še, glava in telo pa ne moreta več,« je svojo odločitev obrazložil ptujski šampion, ki prav danes praznuje 40. rojstni dan. Njegov okrogli jubilej odlično sovpada s današnjo 13. rundo v mariborski dvorani Tabor, med katero so se prireditelji s Tomažem Barado na čelu sprehodili skozi Dejanovo kariero.
Z boksom se je začel pri skoraj šestnajstih letih ukvarjati po naključju. Pisalo se je leto 1992, ko se je odpravil na trening nogometa, ki pa je zaradi mraza odpadel. Usoda je hotela, da je nato vstopil v telovadnico, v kateri so vadili direkte, krošeje in aperkate pod vodstvom trenerja Ivana Pučka. Tako se je začela Zavčeva športna pot.
Foto: Leon Vidic/Delo
Potem ko je v amaterskem oziroma olimpijskem boksu hitro prerasel slovenske ringe ter posta(ja)l tudi v bližnjih državah strah in trepet tekmecev v (pol)velterski in srednji kategoriji, se je začel čedalje bolj spogledovati s prestopom med profesionalce.
Vrata k nemškemu klubu Sport Event's Steinforth (SES) mu je pomagal odpreti Barada in Zavec, ki si je moral mimogrede denar za vlak do Magdeburga izposoditi, je odlično izkoristil svojo priložnost. Po uspešno prestanem poklicnem ognjenem krstu 1. marca 2003, ko je že v uvodni rundi nokavtiral Madžara Zsolta Totha, je kot po tekočem traku nizal zmage in se počasi prebijal proti vrhu.
Nanj se je zavihtel 11. decembra 2009 v Johannesburgu, kjer se je po zmagi s tehničnim nokavtom v tretji rundi nad Južnoafričanom Issacom Hlatshwayom ovenčal z naslovom svetovnega prvaka priznanega združenja IBF. To je bil eden od njegovih največjih vrhuncev v karieri. Mednje uvršča tudi zmagi nad Poljakom Rafalom Jackiewiczem in Američanom Paulom Delgadom pred 14.000 gledalci v razprodani dvorani v Stožicah ter spektakle v boksarski »meki« ZDA z zvezdniki Andrejem Bertom, Keithom Thurmanom in nazadnje Erislandyjem Laro.
