Zavec pred Koširjem

Ne vem, kdo je bil bolj srečen po boksarskem udarjanju, vrednem vrnitve šampionskega pasu, Dejan Zavec, prvi mož Petrola Tomaž Berločnik ali predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec? Ali Zavčev intimus in podpredsednik OKS Tomaž Barada? Ta nenavadna družba sodelavcev, podpornikov in navijačev srčnega, simpatičnega in skromnega »trdobojca« po malem razkriva tudi slovensko dušo. Okoli ptujskega junaka z razburljivim življenjepisom, zanimivim tudi za prvi slovenski film o kakšnem športnem junaku, se radi gibljejo vsi, ki kaj dajo nase ali bi radi bili imenitneži.

O Zavcu se je spletla slovenska srečna zgodba. O tem, kako se lahko tih, delaven, pošten in marljiv fant iz nič povzpne na svetovni vrh. Če sem iskren, na enega od vrhov, nikakor ne najvišjega. Slovenci Zavca naravnost obožujejo. Zakaj, je bilo mogoče razbrati že iz zapisanega. Česar večina Slovencev ne ve, je to, da ima Zavčev štab za seboj tako rekoč najboljši PR, za katerim stojita največji slovenski naftni trgovec in ena od najboljših agencij za komuniciranje v športu. In medije, ki mu brezpogojno sledijo v ustvarjanju velike zgodbe. Njihova brezhibnost je Zavcu nadela brezmadežno in sijočo podobo. Prav veliko truda za to ni bilo treba. Zavec je pač tiste vrste športnik in človek, ki je lahko izključno prijazen fant, in o takšnih ni mogoče ustvarjati slabih zgodb.

V zmagoslavnih objemih v ringu mariborske dvorane Tabor mi je v oči še najbolj padlo navdušenje Petrolovega predsednika uprave, za katerega je bila Zavčeva zmaga več kot očitno tudi njegova. Bil sem več kot zadovoljen. Nagrajen je bil tudi eden od menedžerjev iz najvišjega razreda, ki je očitno verjel v Zavčeve športne ambicije, njegove osebnostne vrednote in predvsem v pozitivno zgodbo. Verjel je, da jo lahko izpeljeta uspešno slovensko podjetje in športnik iz enega od najbolj razširjenih in popularnih športov na svetu, ki povrhu krepko dviguje nacionalni ponos.

Berločnikovo navdušenje je bilo, vsaj zame, sporočilno. Čeprav je Petrol največji pokrovitelj deskarskega šampiona Žana Koširja, se prvi mož poslovne skupine, sicer najvišje uvrščene slovenske na lestvici največjih družb v srednji Evropi, ni tako izpostavljal, kot se je tokrat. Ali je bilo Berločnikovo navdušenje in postavljanje v ospredje iskreno ali preračunljivo, ne vem, je pa hote ali nehote pomenilo selekcijo.

Tudi največja slovenska podjetja z večinskim državnim deležem naj bi se pokroviteljsko preusmerila v najbolj zanimive zgodbe, ki lahko odmevajo tudi po svetu. Pomembno je, da je izbira panoge premišljena.

Tudi v drugi šampionski Zavčevi zgodbi me vendarle nekaj zelo moti. Tudi ta je poslovno (finančno) nepregledna. V športu, v katerem se na profesionalni ravni številk ne skriva. Ampak, saj veste: kaj bi drezal v nekaj, v kar se ne spodobi drezati!