Želi si športnike z veliko začetnico

Čeprav velja za strogo, njena navzočnost pomirja. Zdi se, da zna razvozlati vse zagate, ki se pletejo njenim tekmovalcem po glavi. Zato ji tudi zelo zaupajo. Čeprav je trenerka z avtoriteto, brez težav preklopi na prijateljsko raven, ko pospravijo puške. Ona raste z njimi, oni rastejo z njo. Da je našla pravi recept za uspeh, potrjuje sedem kolajn s paraolimpijskih iger, ki so jih strelci invalidi s Polono Sladič osvojili v dobrih dvajsetih letih skupnega dela.

Jutro po prihodu s paraolimpijskih iger v Riu, od koder se je njena ekipa vrnila z dvema kolajnama, je bila že na delovnem mestu na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije, kjer je zaposlena kot vodja pravnega sektorja. Bolj malo je spala, saj je glavni pokrovitelj paraolimpijski odpravi ob prihodu iz Brazilije pripravil velik sprejem. S prisrčno dobrodošlico so jo pozdravili tudi v službi. Tako je iz ene realnosti, polne čustev, v hipu preklopila v drugo – tisto bolj striktno. »Obe vlogi – pravniška in trenerska – sta zahtevni,« je Polona Sladič pri obeh izzivih popolnoma osredotočena na začrtane cilje. Odmerjen dopust je letos v celoti namenila olimpijskim in paraolimpijskim igram. Prve je doživela premierno kot trenerka strelke Žive Dvoršak.

Najtežjo tekmo so že dobili

V mladosti je trenirala nogomet, odbojko, namizni tenis in met kopja. Z zračno puško se je prvič srečala pri dvanajstih letih, ko so jo fantje iz popoldanskega varstva v šoli vzeli s seboj na strelišče. Lastnica dveh naslovov državne prvakinje, ki je tekmovalno kariero končala zaradi poškodovane hrbtenice, je trenersko pot s strelci invalidi začela leta 1995.

»Potrebovala sem čas, da sem se spoznala z invalidnostjo in v sebi predelala njihove tragične zgodbe,« je povedala, kako jim je pristopila. Denimo k tisti Damjana Pavlina, ki je kot otrok padel s sosedovega traktorja pod frezo in ostal brez noge in roke, ali pa zgodbo Frančka Gorazda Tirška, ki si je pri 28 letih kot sopotnik v prometni nesreči zlomil vrat, mesec dni nepokretno ležal v postelji in poslušal, ko so mu zdravniki napovedali, da ne bo nikoli več hodil ali samostojno živel ...

»Ko to predelaš, si sposoben normalnega odnosa z njimi. Ne obravnavaš jih kot posledice nesreč, ampak kot samostojne osebnosti, ki so največjo tekmo svojega življenja dobili in se odločili, da se bodo zdaj borili v drugih preizkušnjah. Do njih ne smeš gojiti usmiljenja, ampak jih obravnavati kot sebi enakovredne, hkrati pa vedeti, kaj so sposobni sami in pri čem potrebujejo pomoč,« je o naučenih poglavjih pripovedovala Dolenjka, ki je skozi to izkušnjo spoznala, da je v življenju tarnanje brezpredmetno. »Dokler lahko spremeniš okoliščine, v katerih nisi zadovoljen, ne toži, ampak ukrepaj! Če si nesrečen v službi, partnerski zvezi ali pa s svojim videzom, lahko vse to spremeniš. Edino, na kar ne moreš povsem vplivati, je zdravje. Vendar niti v tem primeru ne smeš obupati, temveč se boriti,« je dejala Sladičeva, ki s svojimi tekmovalci raste skozi tovrstne življenjske situacije.

S strelci se je udeležila šestih paraolimpijskih iger. Deset let je ekipo trenirala in vodila po tekmovanjih sama. Prav tako je sama ves čas skrbela tudi za zahtevno logistiko svojih varovancev in njihove prtljage. Po operaciji vratne hernije pa je dobila pomočnika Aleša Kosmača, s katerim uspešno sodeluje tudi danes.

Šampioni zunaj tekmovališč

Sladičeva velja za strogo trenerko. »Zahtevam red in disciplino. Natančno se ve, kdaj se zabavamo in kdaj resno delamo,« je poudarila in dodala, da jo dojemajo kot tako morda tudi zaradi neposrednosti: »Odzivam se na nepravilnosti in to dinamično povem.«

Pri delu v ekipi različnih značajev vidi velik izziv. »Strelstvo je individualen šport, vsakemu je treba pustiti njegovo edinstvenost, hkrati pa ga toliko oblikovati, da ne uničuje ekipe. Pomembno je, da se v njej dobro počuti, saj v nasprotnem primeru ne bo uspehov. Trenerjev največji napor je uravnavanje egov. Če se kdo ne vede po pričakovanju, ga mora umiriti. A če poseže preveč, ga lahko uniči,« je omenila spretno krmarjenje med čermi. Od svojih tekmovalcev ne pričakuje, da bodo prijatelji tudi zunaj tekmovališč, na preizkušnjah pa zahteva 100-odstotno medsebojno spoštovanje in podporo. »Če kdo tega ni pripravljen delati, odide on ali pa grem jaz. Želim si, da so moji tekmovalci športniki z veliko začetnico. Večkrat sem jim povedala, da se kolajna osvaja na tekmovališču, šampioni pa se ustvarjajo zunaj tekmovališč,« pravi sogovornica, nekoč kriminalistka pri policiji (na pravni fakulteti je diplomirala iz kriminoloških vidikov nasilja v športu).

S strelci se ogromno pogovarja. Stremi k temu, da ničesar ne smejo zakopati vase. »Tudi nezaceljeno rano je treba očistiti, čeprav boli. In jo pustiti, da se zaceli. Če jo samo navidezno zapremo, se bo odpirala,« je dejala Sladičeva, ki tekmovalce spodbuja, da pokažejo čustva. Če jih je strah, se morajo s tem soočiti: »Sprejmeš strah kot sestavni del sebe, hkrati pa veš, da si ti njegov šef in ga uravnavaš.«

Ko tekmovalec stoji na strelski črti in se telo povsem umiri, mora biti glava prazna, zbranost 100-odstotna. »Ko začnejo švigati misli, jih je treba znati predelati. Ko misel pride, ji lahko pustiš oditi. Ali pa ji tehnično rečeš: 'Stop!' In si predstavljaš, kako si jo fizično ustavil,« je razkrila prijeme, ki jih uporabljajo. Da bi lažje prestali pritisk, so v Riu izklopili mobilne telefone in se odklopili od družbenih omrežij ter e-pošte.

Paraolimpijski ekipi se na pripravah pridružuje tudi 25-letna strelka Dvoršakova. »Takoj so se ujeli, navijajo za Živo in ona zanje,« je vesela Sladičeva, ki svojim varovancem namenja tudi proste dneve, polne zanimivosti. Dvoršakovo je za popestritev nekoč peljala v Dramo pa v kazino, da je videla, kako se odziva pri igrah na srečo. Paraolimpijce je v ZDA navdušil avtosafari, v Riu so si od blizu pogledali kip Jezusa Kristusa. »Trener in športnik se morata povezati tudi na tej drugi ravni. Vedno je prisotna hierarhija, hkrati pa morajo tekmovalci v trenerju prepoznati tudi zaupnika in prijatelja,« je opozorila.

POI pristnejše od OI

V zadnjih dveh mesecih je bila dvakrat v Riu. Koliko so se medsebojno razlikovale OI in POI? »Bivali smo v isti olimpijski vasi, se prehranjevali v isti jedilnici, nameščeni smo bili v istih hotelih, vozili smo se po istih cestah, le udeleženci so bili drugi. Na POI zraven tebe v fitnesu ni treniral veliki zvezdnik kot na OI, ampak nekdo, ki ga ne poznaš. Bil je brez obeh rok, telovadil je z eno nogo. Z njo si je vzel steklenico, odvil zamašek, naredil požirek, jo zaprl in vadil naprej. Ob takšnih prizorih si se sam sebi, medtem ko si se potil na orbitreku, zdel smešen,« je slikovito opisala in dodala, da je na POI več pravega športnega duha kot na OI: »Zelo pristen stik so športniki invalidi stkali s srčnimi prostovoljci. V olimpijski vasi je bilo čutiti energijo tekmovalcev, ki hodijo s protezami ali se premikajo z vozički.«

Ena stvar pa jo je vendarle zmotila: pokrovitelji so udeležence OI in POI obravnavali drugače. Denimo: Samsung je vse nastopajoče na OI nagradil s svojim zadnjim modelom mobilnega telefona, Coca-Cola je olimpijcem zagotavljala na tisoče praškov za rehidracijo, Technogym jim je priskrbel plastične zapestnice z napisom Road to Rio (Pot v Rio), žal paraolimpijcem ni pripadlo nič od naštetega.

Vendar pa so ti vajeni vsega. Navsezadnje si uspehe na najprestižnejšem športnem tekmovanju na svetu zagotavljajo ob skromnem proračunu. »Velika Britanija je imela na POI 12 strelcev in pet trenerjev, vknjižili so približno 36 nastopov, iztržili en finale, domov so odšli brez kolajne. Njihov trener me je vprašal, kaj počnemo, da smo tako uspešni. Med drugim sem mu povedala, da razpolagamo v sezoni s toliko sredstvi, kot jih on porabi v enem koncu tedna,« je nakazala, da jim nič ne pride do živega. Z močno voljo se daleč pride. Tudi na Olimp.