Zmaga šprinterja ni samoumevna

Zoncolan – Po spektakularnem vzponu na Zoncolan je na Giru d'Italia vse jasno, odprto je le še vprašanje, kdo bo danes ob 17. uri ob letošnjem gospodarju »italijanskega kroga« Nairu Quintani zmagoslavno dvignil roke. Med kandidati za zmago na tržaškem trgu Unita sta tudi slovenska šprinterja Luka Mezgec in Borut Božič.

Bo prinesla morda tudi prvo slovensko zmago? To bo odvisno od utrujenosti, predvsem pa od tega, koliko eksplozivne moči jima je še ostalo. Zaključnih 50 km v Trstu ne bo mačji kašelj, saj bodo morali v sedmih krogih kolesarji premagati kakšnih 650 m dolg vzpon na San Giacomo oz. po ulici Rivalto, kjer se cesta dviguje s povprečnim, 4,7-odstotnim naklonom (največji je 7-odstotni). »Ubrali bomo podobno taktiko kot v vseh šprinterskih etapah. Upam le, da klanec v Trstu ne bo prehud za zadnjega moža v našem vlaku Toma Weelersa. Prav tako upam, da ne bo prestrm zame. V zadnjem krogu bo zelo pomemben položaj. Na vrh bo treba prikolesariti povsem v ospredju. Na spustu in v zadnjih 2,5 km bo sicer težko pridobiti položaj za zmagovito akcijo,« je včeraj v Huminu, kjer bo danes štart etape, razmišljal Mezgec. Božič ima sicer enako željo – slovensko zmago, a je v precej bolj zapletenem šprinterskem položaju. Ni povsem prepričan, da bo dobil pravo priložnost. V Astani je namreč edini, ki povsem obvlada kolesarjenje na čelu karavane. Od štarta Gira je vodil Scarponeja in v drugem delu Aruja, da je bil v varnem zaledju tam, kjer je prerivanje največje. »Psihično sem pripravljen, ker sem se na Zoncolanu tudi odlično počutil, a bom osebne želje potisnil v ozadje. Navsezadnje branimo tretje mesto,« je povedal o slovenski akciji »Trst je naš«.

Na Zoncolanu se je zgodil drugi scenarij, v katerem je o zmagovalcu odločil pobeg 19 kolesarjev. Avstralec Michael Rogers, ki sicer velja za enega najboljših pomočnikov Chrisa Frooma v gorskih etapah Toura, je na zaključnem 10-kilometrskem vzponu na najtežji kolesarski klanec opravil svoje delo vrhunsko. »Nisem vedel, kakšno prednost imamo ubežniki, ker mi direktor Bjarne Riis tega ni želel sporočiti. Zoncolana nisem poznal, vedel sem, da moram vztrajati pri največjem ritmu. Nekajkrat sem se dvignil s sedeža, kar mi je zelo težko. Šele 100 m pred ciljem sem vedel, da sem zmagal. Prej ne,« je povedal o drugi zmagi Rogers.

Quintana je zlahka nadzoroval tekmece, tako da ga od prve velike zmage v karieri čaka le še parada šampionov, kot imenujejo zadnje etape največjih treh dirk, ko je zmagovalec že odločen. Kolumbijec ima pred ciljem v Trstu (okrog 17.00 na trgu Unita) 3:07 minute prednosti pred prvim zasledovalcem, rojakom Rigobertom Uranom.

Posebno poglavje Zoncolana so bili gledalci. Na največjem kolesarskem štadionu v tem delu Evrope se jih je zbralo okrog 100.000. V zadnjih šestih km, ko so kolesarji ostali brez avtomobilskega spremstva, so bili povsem v stiku s kolesarji. Svojo strast do kolesarstva in podporo so želeli deliti s svojimi junaki, pri tem pa so jim mnogi vsiljivo, a zagotovo nenamerno prej škodili kot pa koristili. Potem ko se je pripravljal, da se udari z Rogersom za lovoriko prestižnega junaka Zoncolana, je nesrečnik v dresu svetovnega prvaka Italijana Francesca Bongiorna tako močno porinil, da je moral sestopiti s kolesa. In to le 2,6 km pred ciljem, ko je dobesedno grizel kolena. Na 15-odstotni strmini je izgubil ritem in Avstralec se je odpeljal zmagi naproti. »Nemogoče je bilo ujeti Rogersov ritem. Zjokal sem se od jeze, a kaj naj storim. Kar se mi je zgodilo, bi moralo biti v opomin vseh navijačem na Giru, Touru in vseh drugih dirkah. Sijajno je, da nas ljudje podpirajo, a naj imajo tudi spoštovanje,« se je odzval Bongiorno. Tudi Rogers se je otepal gledalcev, Wout Poels pa je navijaču, ki je preveč potisnil glavo na cesto, snel očala in vrgel daleč v gozd.