Zmagovalni oder na Touru je želja vsakega kolesarja

Ljubljana – Po odličnih predstavah in drugem mestu na dirki Po Romandiji se Simon Špilak po treh letih spet vrača na velike tritedenske preizkušnje. Nazadnje je nastopil na Giru leta 2011, potem pa je ugotovil, da lahko veliko več doseže na enotedenskih dirkah. Tour mu zaradi vročih dnevov, ki jih prenaša veliko težje kot pomladansko-deževne in mrzle razmere, ne leži.

Nastop na Touru je vsekakor presenečenje. Leta 2010 ste namreč na Elizejskih poljanah dejali, da na »francoski pentlji« ne boste več nastopili. Kako to, da ste za vrnitev na največje dirke izbrali Tour? Kaj se je spremenilo v vašem razmišljanju?

Mnenja nisem spremenil. Prepričan sem, da so mi nastopi po Romandiji, Baskiji, Pariz–Nica in drugih enotedenskih dirkah veliko bolj pisani na kožo kot pa na Giru in Touru. Zadnja tri leta pa sem že tako napredoval, da se je povrnilo navdušenje za nastop na Touru. Zato sem se odločil, da se vrnem in preverim to prepričanje. Motiv pa je jasen: zmaga v etapi. Stati na zmagovalnem odru na Tour de France je zagotovo želja vsakega kolesarja.

Po zmagi leta 2010 ter dveh drugih mestih v zadnjih dveh sezonah bi lahko rekli, da ste kolesarski princ Romandije. Kako se počutite oziroma kaj vam v vašem kolesarskem opusu pomenijo ti uspehi?

Vsakega uspeha se zelo veselim. Eni so mi bolj pri srcu, drugi manj. Romandija je moja dirka, zato mi drugo mesto pomeni zelo veliko, predvsem pa je dokaz, da dobro delam in zato tudi z optimizmom gledam v prihodnost.

Lani najboljši kolesar sezone in zmagovalec Toura Chris Froome vas je pohvalil, da ste bili zelo težak tekmec. Celo strah ga je bilo, da vas ne bo premagal, ker ste precej izboljšali vožnjo na kronometer. Kaj ste naredili, da ste tako močno napredovali, katerim prvinam ste posvetili največ pozornosti?

Bolj sem treniral s kolesom za vožnjo na čas. Po treningih na navadnem kolesu sem se usedel na specialko za kronometer. Pozoren sem bil na položaj na kolesu, izboljševal tehniko posamične vožnje, veliko časa pa posvečal aerodinamiki.

Koliko ste napredovali v primerjavi z lansko sezono?

Sem na nekolikanj višji ravni pripravljenosti, v bistvu pa sem na zelo podobni, kot sem bil lani. Razlika je le v agresivnosti oziroma napadalnosti.

V kraljevski etapi ste se udarili s Froomom in Vincenzom Nibalijem, favoritoma letošnjega Toura. Kakšen je vaš ritem in na kakšen način se jim lahko postavite po robu?

Moj slog kolesarjenja v klanec je težko primerjati s Foomovim in Nibalijevim. Oba sta bolj eksplozivna in lahko dalj časa ohranjata ta napadalni ritem. Letos sem jima sledil v svojem visokem ritmu, vendar je kolesarjenje na robu zmogljivosti odvisno od dnevne forme in moči v nogah. Lani sva z zmagovalcem Toura naredila razliko s skokom oziroma pospeševanjem.

Froome je po zmagi dejal, da se je z zmago rešil vseh skrbi in gre na Tour z odličnimi občutki. S kakšnimi greste na zaključne priprave vi?

Lahko bi rekel, da grem z enaki. A ne samo zaradi dobre forme, ampak tudi triletne odsotnosti s treh največjih dirk.

V dežju in mrazu ste doma. To pa so razmere, ki jih kolesarji ne marajo. Zakaj vas takšne vremenske razmere motivirajo?

Razlaga je zelo enostavna. Moje telo pač bolje prenaša mraz kot vročino. Mišice v nogah ne otrdijo in se bolje vrtijo. Velikokrat se je zgodilo, da so vrhunski kolesarji izgubili zmago zaradi slabega dneva v ekstremnih razmerah, pa naj je šlo za dež in mraz ali pač vročino. Mene ni strah ne mraza ne vročine. Res pa je, da se vse zgodi v glavi. Strah pred letenjem je v glavi, ne pa v telesu. Kolesar se lahko mentalno pripravi na vse, vendar pa mu nič ne pomaga, če telo doživi krizo.

Na Touru boste v Katjuši trije kapetani. Mar to pomeni, da vaš nastop v ekipi jemljejo z neko določeno »rezervo« glede na to, da vam velike dirke niso všeč?

Mislim, da nimajo pomislekov. Določili so tri adute, da bi imeli več želez v ognju. Moja vloga bo odvisna predvsem od razpleta dirke.

V Lampreju niste imeli takšnega statusa kot v Katjuši.

V vsakem moštvu si status, tudi kapetanskega, izboriš z rezultati. Razlika v delu med italijansko in rusko ekipo je, a je v obeh na zelo visoki profesionalni ravni.

Kakšne so vaši načrti na enodnevnih dirkah. Pred leti ste začeli pohod v vrh Po Flandriji z devetim mestom. Po vsem, kar je bilo videti v zadnjih dveh letih, bi bile ardenske klasike za vas prave preizkušnje. Tudi Pariz–Roubaix in seveda Flandrija?

Glede klasik nimam pomislekov, a sem ta čas osredotočen na tedenske dirke. V prihodnosti bom zagotovo vedno več pozornosti posvečal enodnevnim klasikam, ker želim biti dober v vseh kolesarskih preizkušnjah.

Lani ste odpovedali nastop v reprezentanci. Kolikšen je vaš vpliv na izbor programa dirk? Kakšne so možnosti, da bi se v bližnji prihodnosti osredotočili na svetovno prvenstvo ali pa olimpijske igre?

Dejstvo je, da nas plačujejo klubi. Za vsako pogodbo se je treba boriti, saj od tega živimo. To pa ne pomeni, da v reprezentanci nerad nastopam. Žal sem na koncu sezone ponavadi že preutrujen. Povrhu pa mi dokaj posebne dirke ne ustrezajo. Menim, da je najbolj preudarno in razumno, da niso eden večjih ciljev mojih sezon. Ker nisem najbolje pripravljen, prepuščam svoje mesto reprezentančnim tovarišem, ki so ob koncu sezone boljši in lahko več prispevajo k boljšem izidu.

Ta pogovor sva naredila pisno. Veliko bolj ste »zgovorni« na papirju kot pa v neposrednem pogovoru. Vas je morda strah pogovorov? Koliko se pogovarjate s kolesarji v karavani?

Načeloma sem kratek in jedrnat in ne maram razpredati. Zato ne bi rekel, da me je strah pogovorov. V karavani pa je s komunikacijo tako kot v klubu. Z enimi kolesarji delim več interesov in se pogovarjam, z drugimi pa imam zgolj profesionalno hladen odnos.