Žolnir: Prihodnosti se ne bojim. Ni me strah, da bi obstala

Ko s fotografom vstopiva v njeno dnevno sobo, nama olimpijska zmagovalka s toplim nasmehom ponudi domače rogljičke. Spekle so jih tiste jeklene roke, ki so več kot dve desetletji na tatamiju premetavale težke tekmice z vsega sveta. Veliko mehkobe je v Urški Žolnir, judoistki, ljubiteljici glasbe, strastni kuharici. Deluje pozitivno in umirjeno. Ko dobitnica dveh olimpijskih kolajn, šestih s svetovnih in evropskih prvenstev nase spravi kimono, se prelevi v pravo zver. Po športni upokojitvi to močno energijo usmerja v nove rodove.

Menda ste celo na morje, ki ste si ga med kariero privoščili vsaka štiri leta, s seboj jemali kimono. Letos bo drugače, kajne?

Lani se je zgodilo prvič, da sem ga pustila doma in tudi letos bo tako. Če bo vse po sreči, bom dopustovala štiri dni v septembru. Nikamor daleč ne grem, dovolj imam poti. Pred dvema tednoma smo se namreč s kombijem vrnili iz Španije, v enem tednu smo nabrali 3000 km, vozila sem po 10 ur v eno smer. Še zdaj čutim, kot bi imela na hrbtu priliman sedež, v rokah pa držala volan.

Kakšna je Urška Žolnir, ko ve, da ima prost teden ali dva?

Lani sem imela deset zares prostih dni. Ker sem pred dopustom opravila vse obveznosti v klubu, sem nato lahko odklopila v pravem pomenu besede. V uvodnih počitniških dneh se ne znajdem, nekaj mi manjka, ne znam se zorganizirati, saj ni ustaljene časovnice. Po dveh dneh se navadim in preklopim v počitniški ritem. Ker med sezono malo zanemarim obveznosti doma, najprej poskrbim zanje, nato sledi pravi dopust.

Vaše idealne počitnice?

Najraje sem nekaj dni doma. Živim v naravi zraven gozda, stran od množice, v vasi je samo par hiš. V takšnem okolju se najbolje počutim, tudi energetsko se najbolj napolnim. Zelo rada imam sonce. Lansko poletje ga je bilo res težko ujeti, uspelo mi je septembra v Grčiji. Na hitro sem spakirala in odletela.

Pripravljanja prtljage in potovanj se niste naveličali?

Med kariero pravzaprav ne. Šele zdaj mi to postaja odveč, ko sem kot trenerka še več zdoma. V zadnjih dveh mesecih sem bila doma vsega štiri dni. Vsakič, ko sem stopila čez domači prag, sem samo oprala garderobo, jo posušila in zlikala ter spet hitela naprej. Res pa je, da pogrešam to dinamiko, ko sem doma dlje, in se sprašujem, kdaj grem spet na pot.

Ime naše rubrike se lepo ujema z vašim trenutnim obdobjem. Vaše športne kariere je konec. Kako drugačno je to drugo življenje od tekmovalnega?

Še vedno vsak dan – razen nedelje, ko si vzamem prosto –, opravim trening zase, za dobro počutje. Sicer pa je sprememba, po kateri sprašujete, ogromna. Ko tekmuješ, se prepustiš, drugi te vodijo v pravo smer, če seveda zaupaš trenerju in sodelujeta z roko v roki. Spiš, ješ, treniraš, hodiš v šolo. To so prioritete, če gre tekmovalec po poti vrhunskega športnika. Ko je kariere konec, presekaš, padeš v sistem, ki si ga prej slabo poznal. Naenkrat se pred tabo znajde vsa birokracija. Ko sem imela dva do tri treninge na dan, sem uredila le najnujnejše, za drugo je poskrbela mama. Tudi ko sem zidala hišo, so mi starši zelo pomagali. Pogosto sem se iz tujine vrnila z novimi idejami, poiskala sem jih na spletu, jima pokazala, kaj hočem, naslednji dan pa spet odšla. Trudila sta se, da bi mi ustregla. Če je bilo kaj vprašljivega, sta me kontaktirala preko e-pošte. Kot tekmovalka namreč na priprave nisem s seboj nosila mobilnega telefona. Še vedno trdim, da je med pripravami zelo moteč. Takrat se moraš osredotočiti le na trening in nadgradnjo. Zato pusti telefon doma, čim manj uporabljaj računalnik in družabna omrežja – jaz na njih ne obstajam.

Pravite, da je lažje biti tekmovalka kot trenerka. Kako veliko skupino urite?

Tako je. Tekmovalec skrbi samo zase, trener pa je tisti, ki skrbi za vse. Če govoriva o prvi ekipi v našem klubu Z'dežele Sankaku, je glavni trener Marjan Fabjan, midva z Igorjem Trbovcem sva pomočnika. Med 25 judoisti v telovadnici ima vsak od nas po eno skupino. Samostojno vodim še skupino 15 deklic. Ogromno dela imam tudi v pisarni.

Trenerji v drugih panogah pogosto poudarijo, da je velika razlika, ali trenirajo fante ali dekleta. Poznate oboje, kakšne so vaše izkušnje?

Ženske smo zapletene. Kakor zapiha veter, takšno je naše vedenje, smo zelo delikatne. Prav zato moram opazovati, kakšno je dnevno razpoloženje posameznic in ubrati pravi pristop do vsake od njih.

Na nek način ste tudi njihova psihologinja?

Trener je hkrati tudi psiholog, to mora biti. Trener ni tisti, ki samo žene tekmovalca na treningu. Mi s psihologi ne delamo. Nekdo, ki me vidi dvakrat na teden in me pozna prek medijev, ne more vedeti, kakšna sem. Moj trener je delal z mano od 10. leta.

Trener Fabjan, ki je ustvaril slovensko judoistično zgodbo o uspehu, je znan po strogih prijemih. Kako stroga trenerka ste vi? Česa ne dopuščate?

Pogosto sem poudarila, da nisem Fabjan, on je samo eden in ne mislim ga posnemati, imam svoj pristop. Sem pa tudi stroga. Če vidim, da se tekmovalec trudi, da želi narediti vajo, a mu ne uspeva, to razumem. Če je na blazini samo tako, da mu mine čas – tega pa ne dopuščam! Če želiš rezultat, boš delal. Vate vlagam svoj čas in energijo in če tega ne sprejemaš, ti nimam več česa dati. Najbolj vesela sem, ko vidim, da tekmovalec hoče moje znanje, takrat mu želim dati celo sebe. Pri mlajših je to močno opazno.

Dobro ste seznanjeni z zasebnim življenjem svojih varovancev. Je tako lažje razumeti njihove odzive na treningu?

Mislim, da je pomembno vedeti, kaj se tekmovalcu dogaja v zasebnosti, kakšne so razmere doma. Če tega ne veš in pritisneš nanj na treningu, se lahko poškoduje.

Se družite tudi zunaj telovadnice?

Tudi ko sem bila še tekmovalka in smo skupaj trenirali, sem bila 10 let starejša od generacije v telovadnici. Že takrat nisem gojila tesnih prijateljskih stikov, kot trenerka pa tega sploh ne počnem. Vsi pa vedo, da se lahko za pomoč vedno obrnejo name.

V trenerski vlogi ste med borbo zelo temperamentni, prevzame vas, kričite. V Bakuju ste celo dobili opozorilo pred odstranitvijo. Se tako močno vživite, da imate občutek, da se vi borite?

Ko se tekmovalec bori, mora biti trener tiho. V preteklosti se je lahko ves čas oglašal. Če je videl, da je tekmovalec malo zaspal, se potegnil nazaj, ga je s kričanjem zbudil in je pritisnil na tekmeca. Trener vidi, kdaj začne nasprotnik pešati in kdaj naredi nadvlado. Zdaj med borbo ne smemo več usmerjati, zato izkoristimo prekinitev, takrat pa izbruhnemo. Tako tekmovalca motiviram, ga prisilim naprej v borbo, kar hočem mu še sama pomagati.

Pri trenerju Fabjanu je prepovedano uživati kavo, kokakolo in alkohol. Ste se kdaj čutili prikrajšani za kaj?

Nisem, to mi je bilo nekaj normalnega. Še vedno ne pijem kokakole. Sploh zdaj, ko se ozaveščam o zdravi prehrani, o tem, kako vpliva na telo. V različnih starostnih obdobjih se telo različno odziva – to me zelo zanima in skušam se čim več izobraziti na tem področju.

Kakšen davek je terjalo vaše zdravje skozi vrhunski šport? Nekaj časa ste nastopali celo brez kolenske vezi, preden so vam z operacijo vstavili umetno.

Leta 1999 se mi je v levem kolenu strgala sprednja križna vez. Dva meseca pozneje sem v Rimu postala evropska prvakinja – brez nje. Čez deset let je šla še v desnem kolenu. Kariera je bila pod vprašajem. Odločila sem se za operacijo z umetnimi vezmi, opravil jo je dr. Pirih iz Maribora. Vezi in vijaki so prispeli iz Londona. Očitno je že takrat bilo nekaj v povezavi z mano in Londonom. Tri tedne po poškodbi so mi operirali obe koleni. Ko sem se zbudila in v bolečinah zagledala obe nogi poviti od gležnjev do kolka, sem se spraševala, kako se bom postavila nanje. Dva dni po operaciji sem začela z rehabilitacijo na polno. Dobila sem vročino (40 stopinj Celzija) in skrbelo nas je, da je telo zavrnilo tujek ... Zdaj posledic ne čutim več.

Športni novinarji, ki so bili na olimpijskih igrah v Londonu, so dejali, da ste bili po osvojeni zlati kolajni v transu. Je mogoče tisti občutek še kdaj podoživeti?

To je bil enkraten trenutek. V meni se je nabiralo skozi leta in tekmovanja. Tisti dan sem odklopila vse, nisem dovolila, da me kdorkoli zmoti. Ko je prišel do mene fizioterapevt, sem samo ostro pogledala trenerja; poslal ga je stran. Tudi klubskemu kolegu Igorju sem dejala, naj me pusti pri miru. Zavlekla sem se v kot s potovalno torbo, zraven mene je bil le Fabi. V finalu, ko sva s Kitajko z ramo ob rami čakali borbo, sem že v psihični vojni čutila nadvlado.

Olimpijske kolajne niste postavili na vidno mesto, spravljena je v originalni škatli.

Tako je. Če si kdo zaželi zlati lesk, mu ga z veseljem pokažem.

Ste še kdaj po OI obiskali London?

Nisem. Pravzaprav do tega vprašanja na to nisem pomislila. Prihodnji teden bodo minila tri leta, odkar sem osvojila olimpijsko zlato.

Po Londonu se je za vas začelo novo poglavje tudi zasebno, v Pernovem ste se preselili v svojo hišo. Kako ste se znašli kot sama svoj gospodar?

Želela sem si imeti svojo hišo, nositi odgovornost in skrbeti zase. Leto in pol je pri meni bivala nečakinja Nina (Urškina sestra Suzana se je z družino preselila v Avstralijo, op. a.). Bila je v najstniških letih in selitev je bila zanjo šok, v Avstraliji se ni našla, želela je v Slovenijo. Ko je začutila, da je prišel pravi čas za novo zgodbo, se je odpravila v Avstralijo.

Kakšni ste po značaju?

Zelo vesel človek sem, poln energije, rada pomagam in osrečujem ljudi. Moja napaka pa je ta, da kdaj kakšno stvar preveč zadržujem v sebi in ko se nabere, izbruhnem. Ne maram manipulacij in znašanja nad ljudmi.

Končali ste glasbeno šolo, šest let ste igrali klavir. Kako pogosto še pritisnete na tipke?

Odkar smo ga lani, ko so starši obnavljali hišo, prodali, nisem več igrala. Nisem ga hotela vzeti k sebi, ker ni pasal v moje prostore. Ko bo čas, si bom kupila električni pianino. Sicer pa sem najraje zanj sedla med prazniki, ko je bila vsa družina na kupu.

V prostem času vas sprošča pospravljanje, kuhanje in peka. Od kod izvirajo vse te ljubezni?

Rada imam red, bolje se počutim, če je pospravljeno. Kar se hrane tiče, pa sem velik gurman, vse poskusim. Najbolj eksotična jed? Polži. Ko sem bila še majhna, sva jih nabirala in pripravljala z očetom. Sicer pa sem kot tekmovalka vedno morala paziti na kilograme. Največ sem pekla teden dni pred tekmami, ko sem res morala paziti na težo. Pecivo sem odnesla v klub, staršem ali sosedom. Jaz sem bila zadovoljna že z aromo, ta me je napolnila.

Bili ste športnica leta, Slovenka leta, prejeli ste Bloudkovo priznanje. Nagrade ste sprejemali na gala večerih, na katerih ste kimono zamenjali za večerno toaleto. Koliko vam ustrezajo obleke in visoke pete?

Na to sem se navadila, ugaja mi športno-eleganten slog, rada se uredim. Všeč mi je, ko preklopim iz borbenosti v eleganco. Zelo rada obujem tudi višje pete, še vedno pa težko hodim v njih.

Po poklicu ste ekonomski tehnik, študij logistike zdaj v Celju miruje.

Delala sem izpite, a je bilo izpitno obdobje zame prekratko, saj sem večino tega časa preživela na tekmah. Študijski proces se tako v glavi prekine, vsakič, ko se znova usedeš za knjige, je treba spet vse od začetka. V vseh teh letih sem se veliko naučila, zato mi sploh ni pomembno, ali imam papir. Prihodnosti se ne bojim. Znajdem se, pri tem mi je dal Fabjan zelo veliko; ne le judo in šport, ampak vrednote. Ni me strah, da bi kje obstala.

Judo vas je torej izoblikoval tudi kot osebo.

Vseskozi skrbim za svojo osebnostno nadgradnjo, se izobražujem, hodim na tečaje. Lani sem postala trener juda, letos se izobražujem za osebnega trenerja.

Če vas povprašam po vašem vzorniku, predvidevam, da je odgovor na dlani, kajne?

Nikoli nisem iskala vzornika, ne vem, zakaj bi. Vedno pa mi je bil blizu Marjan Fabjan in vedno sem občudovala njegovo močno osebnost. Skozi spremljanje njegovega dela sem spoznala, kako se je žrtvoval za nas tekmovalce, kako daleč nas je spravil, tudi čez vsa razburkana obdobja in najstništvo, mi smo njegovi otroci. Tudi na podlagi svojih rezultatov sem si lahko privoščila hišo, za katero sem varčevala od prve štipendije, Marjan je človek, ki ga ne najdeš nikjer drugje, predan je športu in svojim tekmovalcem. Jezi se, ko se nam dogajajo krivice, ko se kje zatakne, ko sredstva ne pridejo do nas in ko ni spoštovanja do športnikov.

V mladosti sta vas navduševala Jean-Claude Van Damme in Bruce Lee.

Van Damme je bil tisti pravi. Nikoli me, denimo, ni prepričal Sylvester Stallone ali Arnold Schwarzenegger. Oba sta bila preveč umetna.

Zdaj, ko Van Damme ni več aktualen: kakšen moški na vas naredi najboljši vtis?

Preprost, ne preveč vpadljiv, umirjen.

Mora biti judoist?

Ne, je pa dobro, da je športnik.

Ko so vas med kariero spraševali o partnerju, ste dejali, da čas zanj še pride.

Še pride.

Je Kupid že izstrelil puščico?

Je. In upam, da v polno.