Tiskane izdaje
Začel bom ponovno v slogu navijačev, da si silno želimo in privoščimo Srbiji naslov evropskega prvaka, ki nam ponovno daje priložnost sodelovanja v kvalifikacijah za OI v Londonu.
Namen mojega pisanja pa ob vseh dobrih željah za našo reprezentanco ni samo navijanje zanjo in hvala, temveč realen, trezen in strokoven pogled od strani na dogajanje na prvenstvu v Srbiji. Dejstvo je, da so reprezentance iz prostora nekdanje skupne države najbolj izkoristile »domač« teren in med njimi naša še najmanj. Prednosti tega smo se v pripravah na prvenstvo morda premalo zavedali na vseh ravneh. Na tekmovanja na tej ravni se gre tekmovati in zmagovati, ne pa nabirati izkušenj ali se učiti. Za to namreč obstaja dovolj možnosti na drugih turnirjih ali na prvenstvih mlajših starostnih kategorij. Tega, kako dobro je razpoloženje v reprezentanci in kako bomo nabirali izkušnje ter se učili smo se naposlušali že dovolj v preteklosti. Drži, v rokah imamo tretjo najboljšo uvrstitev na prvenstvih stare celine, a kako smo jo dosegli se postavlja vprašanje samo po sebi !? Prav tako se postavlja vprašanje, ali smo šli na prvenstvo res s ciljem uvrstitve na olimpijske igre oz. na kvalifikacije ali so naši cilji bili drugačni. V kolikor so bili drugačni, bo naš rokomet težko preživel, saj od učenja in nabiranja izkušenj ne bo privlačil niti navijačev niti sponzorjev, ki zahtevajo in pričakujejo samo vrhunski rezultat. Boj za preživetje v vrhunskem športu je krut in preživijo lahko samo najmočnejši. Postavlja se povezano vprašanje, ali smo s prvim ciljem res vse podredili temu. Ko začnemo razmišljati in naštevati imena, ki so ostala pred TV ekrani, nas o tem začne razjedati kanček dvoma. Dokazani igralci mednarodne vrednosti kot so Kavtičnik, Kavaš, Kozlina, Kozomara, Pajovič, Vugrinec in ne nazadnje še kdo, bi predstavljali kar spoštovanja vredno zasedbo, ki bi se v polni formi na » domačem terenu« verjetno bolj odločno napotili proti cilju, ki so ga v preteklosti sicer že dosegli. Pred nami so na koncu reprezentance, ki imajo boljše »bombarderje« od daleč, kot se je slikovito izrazil kolega Leopold Jeras, čeprav so takšne tudi za nami. Kombinacija naše igre (najbolj protinapad), na katero smo večji del res lahko ponosni, ter udarnih metov od daleč, bi nam zagotovo doprinesla še boljši rezultat. V Sloveniji imamo sicer dokaj enotno šolo rokometa, a znotraj nje lahko postavimo dve različni struji. Ena uči igralce nešteto preigravanj in prodorov iz bližine vrat ter temu primerno tudi selekcionira igralski kader, druga pa išče visoke in eksplozivne igralce, ki so ob kreativnosti v igri sposobni predvsem zadevati od daleč in igrati v obrambi na izpostavljenih igralnih mestih. Ni odveč povedati, da prvi dosegajo dobre rezultate hitreje in predvsem v mlajših starostnih kategorijah. Za druge velja ravno nasprotno in je potrebno več časa ter potrpežljivosti. V kolikor bi naša reprezentanca bila sestavljena v glavnini skladno z zadnjo doktrino na položajih zunanjih igralcev, bi na ta način res verjel v svetlo prihodnost le-te. Tako pa ni in me resno skrbi ter se bojim, da smo ob Mačkovšku, ki na tem prvenstvu ni ravno veliko igral, doma pustili tudi še koga in zanj zamudili idealno priložnost učenja ter nabiranja izkušenj, v kolikor je bil to primarni cilj. Eden izmed takšnih igralcev je denimo Žuran iz Celja.
A zaključimo s tem, da smo res lahko ponosni na igro in borbenost naše reprezentance in uveljavitev igralcev novega vala kot sta Dolenec in Skube. Zadnji je sicer bolj produkt šole preigravanj, a v tem res vrhunski, čeprav je tudi strelsko izjemno sposoben. Verjamem, da bomo zmogli v bodoče toliko razuma in strokovne povezanosti, da bomo ta dva različna pristopa oplemenitili s še boljšim izborom igralcev in še boljšo igro ter končno prenesli uspešnost naših mladih reprezentanc na člansko raven. Do takrat pa nam ostaja samo navijaško upanje, da so »naši« evropski prvaki. Srbi namreč in mi na kvalifikacijah za OI. Te pa bo potrebno skoraj zagotovo odigrati z rahlo spremenjeno igralsko zasedbo, s poudarkom na zunanji liniji. Morda pa je nastopil čas slovesa za koga, ki o tem še ne razmišlja, in čas, ko bodo še večjo vlogo in odgovornost sprejemali igralci novega vala v kombinaciji z izkušenimi. Tem pa bo potrebno še bolj natančno razložiti in uveljaviti slog igre, ki upošteva vse faze igre enakovredno ali celo daje malo večjo težo igri v obrambi in vračanju v njo. Statistika je res sila čudna reč in v rokometu je samo zbir učinkovitosti v vseh delih igre lahko prava vrednota, na kateri moramo graditi našo, če hočemo še bolj uspešno prihodnost. Tisti, ki to poznamo do obisti, ne padamo na športno marketinške »štose« in še kako dobro ločimo vrednote od vrednot ter pravo vrednost od manjše.
Slovensko znanje je sposobno ustvariti električni motor za Francoze in Japonce oz. cel svet. Zakaj ne bi slovensko rokometno znanje ustvarilo vsaj evropske prvake ?! V klubski konkurenci se je to že uresničilo, sicer res s tujo igralsko pomočjo, a z velikim deležem slovenskih igralcev in izključno slovenskega trenerskega kadra. Zato je potrebno samo pripraviti načrt, vizijo in strategijo. Potenciala je dovolj, tako trenerskega kot igralskega, zagotovo je večji kot na Islandiji, ki ima že olimpijsko odličje in se ne izgovarja na majhnost. Samo krovna organizacija mora dobiti vpisarni operativno dušo, saj motor v obliki uspešnih gospodarstvenikov že ima, pa bo to uresničljivo.
