Miha Hočevar, šport
Deseto evropsko prvenstvo je bilo najbolj »jugoslovansko« doslej. V Srbiji so se kar štiri reprezentance iz prostora nekdanje skupne države uvrstile v najboljšo šesterico. Kljub napetostim pa smo za rokometne uspehe lahko hvaležni drug drugemu. Tako pravi Sead Hasanefendić, priznani strokovnjak, ki je nekoč vodil tudi Celje PL.
V lokalnih medijih smo v zadnjih dneh ničkolikokrat brali o čudežu jugoslovanske rokometne šole. Ali ta dve desetletji po razpadu skupne države še obstaja?
Dosežki Srbije, Hrvaške, Makedonije in Slovenije niso naključni, ob njih pa sem se spomnil na Ivana Snoja, ki je vizionarsko ustanovil jugoslovansko rokometno šolo. Šlo je za prenos znanja in načela igre, ki je vedno slonela na raznovrstnosti. Vedno smo iskali rešitev več v napadu, radi hitro prenašali žogo v protinapad, se zanašali na trdno obrambo ter odlične vratarje in posameznike v polju. Resda moramo v zakup vzeti, da so reprezentance iz nekdanje Jugoslavije igrale »doma« ter da bi bil razplet bržkone drugačen, če bi igrali na Portugalskem ali Švedskem. Vseeno pa ta izplen potrjuje, da nasledniki Jugo šole dobro delajo. Vsekakor nam gre na tem območju bolje kot nekaterim nekdanjim silam, ki so razpadle.
Po razpadu SFRJ smo vendarle tudi rokometno šli vsak svojo pot.
Skupno nam je še vedno to, da imamo vsak vsaj po enega izjemnega igralca, okoli katerega gradimo ekipe – Srbi Ilića, Slovenci Zormana, Hrvati Balića, Makedonci Lazarova. Hrvati imajo imajo največ kakovostnih igralcev. Če jim rokometaši, kot so Balić, Vuković in Buntić sedijo na klopi, to pomeni, da imajo izjemno kadrovsko izbiro. Srbi imajo najmočnejšo voljo. Treniral sem že veliko Hrvatov in Srbov. Hrvati so bili ponavadi kakovostnejši, tehnično prefinjeni, a tudi značajsko mehkejši igralci. Srbi gredo vedno na glavo, so borci, ki hočejo venomer zabiti gol. Takšen je Ilić, ki sem ga vodil v Gummersbachu – četudi je bil poškodovan, je želel biti prvi strelec na vsaki tekmi. Makedonci imajo izjemen kolektiv in velikega Lazarova. Pika na i v Srbiji je bil še vratar Ristovski. Zame so bili največje presenečenje prvenstva, krasil jih je neverjeten moštveni duh. Slovenci? Imate kopico hitrih, tehnično zelo dobro podkovanih igralcev, izjemno so močni v preigravanju, v igri eden na enega. Manjka vam ostrostrelec z razdalje. Potencial za to ima Borut Mačkovšek, ki je bil tu še premalo izkušen. Izstopajoča značilnost pa je, da ima Slovenija izjemno dobro izšolane igralce, ki se zanašajo predvsem na hitrost, spremembo smeri in igro na kontakt s streli znotraj devetmetrskega prostora. To je slog igre, ki ga je že dolgo tega gojila celjska rokometna šola, Slovenija pa ima ta čas z Zormanom, Špilerjem, Skubetom, Bezjakom in Dolencem veliko možnosti.
Vseeno smo bili, četudi šesti v Evropi, najslabši od omenjenih ekip v Srbiji. Zakaj?
Boris Denič je pomladil ekipo in verjel vanjo. Nekaj porazov je bilo nesrečnih, potrebovali bi malo več kohezije v ekipi – kot pri Makedoncih. V končnicah sem videl preveč živčnosti, iskric znotraj ekipe, ki so lahko usodne za razplet tekme. Slovenija je bila vseeno osvežitev prvenstva.
Ali bi morali več pozornosti posvetiti sedanjosti? Selektor je doma pustili Kavtičnika, Pajoviča, Vugrinca, Kozomaro, Kavaša, Kozlino …
Kavtičnik bi moral biti v vsakem primeru tukaj. Je izjemno kakovosten igralec, ki lahko igra na krilu ali v zunanji vrsti, je tudi pravi profesionalec iz velikega kluba. Denič se je držal načela, da v ekipi ne sme biti prevelikih generacijskih prepadov. Ocenil je, da so Zorman, Špiler, Škof in Luka Žvižej tisti izkušenejši igralci, ki bodo znali združiti kolektiv in voditi mlajše. Če se odločiš, da boš dal priložnost nekemu novemu rodu, mu moraš priključiti le peščico igralcev generacije pred njim. Slovenija bi lahko v Srbiji igrala v povsem drugačni zasedbi, morda bi bila na ravni Hrvaške in Srbije, a bi to pomenilo, da je strategija tudi povsem drugačna. Igrali bi starejši, mlajši bi le pomagali. Denič je afirmiral mlajše, uveljavil svoj slog igre. Po petem mestu ni vračanja k Pajoviču in drugim preverjenim imenom. Za perspektivo slovenskega rokometa je selektor stopil korak naprej.
Denič je bil pomočnik Kasima Kamenice, Mira Požuna in Zvonimirja Serdarušića, preden je sedel na selektorski stolček. Na koga najbolj spominja po slogu vodenja?
Kamenica in Serdarušić sta bila prekratek čas selektorja, da bi lahko pustila vidnejši pečat slovenskemu reprezentančnemu rokometu. Denič je gojenec slovenske rokometne šole, torej še najbolj naslednik Požuna, ki se je z naslovom evropskega klubskega prvaka v Celju izkazal kot velik strokovnjak, četudi nikoli ni prodrl v tujino. Denič tako kot on verjame v slovenske igralce, v mlade. Najbrž se je kakšne ukane, kako se vesti na klopi in kako voditi tekme, naučil tudi od Kamenice in Serdarušića. To je bila zanj predvsem dobra nadgradnja.
Na kaj bo moralo biti slovensko strokovno vodstvo najbolj pozorno? Kakšen je trend v rokometni igri – Francija je padla, je to konec prevlade telesne moči nad taktiko in tehniko?
Ne, moč ostaja na vrhu. Trend, ki bi se ga morali držati trenerji, je po mojem mnenju ta: taktično delajte z vratarji, igralce v polju pa telesno vrhunsko pripravite. Vrhunski rokometaš mora biti močan, hiter, eksploziven, skočen, tekaško usposobljen. To, ali se nekdo odloči za obrambo 6-0, 5-1 ali 3-2-1, zame ne igra več pomembnejše vloge. Ključ do uspeha je: trdna, gibljiva in eksplozivna obramba, vrhunski vratar, bliskovit prehod v protinapad ali pa kratki postavljeni napadi. V Srbiji so se trendu, ki ga je uveljavil Kiel, najbolj približale Španija in Slovenija, na trenutke tudi Hrvaška in Danska. Polfinale med Srbijo in Hrvaško (na fotografiji dvoboj Nikole Manojlovića in Ivana Balića) je predstavil nasledstvo jugoslovanske rokometne šole.