Tiskane izdaje
Razlika med zvezdicami in zvezdami v športu je v tem, kako se eni ali drugi odzivajo na izzive, ki so pred njimi, in kako prenašajo poraze in neuspehe. Prvi običajno slabo prenašajo odgovornost in krivdo za neuspeh valijo na druge, drugi, se pravi prave zvezde, pa se z lahkoto soočijo z odgovornostjo in v primeru neuspeha tudi prevzamejo odgovornost nase.
Pred začetkom prvenstva v Srbiji je elektronski medij pri nas že objavil najboljših sedem igralcev turnirja. V športu, v katerem štejejo samo rezultati, je nekdo že razvrščal posamezne igralce še preden je kdo kaj opravil?! Sprevrženo, mar ne?
V tej anketi je naš medijsko najbolj izpostavljeni igralec in kapetan reprezentance Uroš Zorman postavljen v naj 7. Upravičeno, ali ne ter na osnovi česa, se sprašuje vsak dober poznavalec športa. Na osnovi nekdanjih rezultatov je res naš najbolj uspešen aktualni reprezentant. A, žal, samo v klubski konkurenci, če odštejemo kolajno iz Ljubljane 2004. V primerjavi z igralcem, ki je po besedah avtorjev lestvice v zatonu, najboljšim igralcem na svetu po večkratnih izborih Ivanom Balićem, ima namreč malodane nič uspehov z reprezentanco.
Ivano Balić pa je na tekmi proti našim znova pokazal, zakaj ima tak sloves. Univerzalen igralec, ki se ne brani igrati na izpostavljenem mestu v obrambi in daje gole takrat, ko je to najbolj potrebno - z malo tehničnimi napakami ter vrhunsko realizacijo.
Za našega Uroša, na katerega smo vsi ponosni zaradi njegovih klubskih uspehov, še posebno na naslov prvaka Evrope s Celjem Pivovarno Laško, žal tega ne moremo trditi. Statistika ne laže! Prejeti goli v obrambi na najmanj zahtevnem in izpostavljenem mestu v obrambi, število tehničnih napak in zgrešenih strelov, žal ne odtehtajo dosežebih golov in asistenc skozi igro na posameznih tekmah in prvenstvih. To potrjujejo tudi rezultati naše reprezentance vse od prvenstva v Ljubljani. Poznavalci rokometa moramo krepko pomisliti, na katerih reprezentančnih tekmah je ta igralec bil jeziček na tehtnici, ki nam je pomagal k odmevnemu rezultatu. Sam se jih ne spomnim, govorim pa o vrhunskih dosežkih, ki so vsaj blizu kolajn ali vrha na velikih tekmovanjih.
Uroš je nedvomni šef te reprezentance na igrišču in zunaj njega. To si nedvomno tudi zasluži. Toda reprezentanca je v primerjavi s klubi veliko podjetje in tako kot se razlikujejo šefi malih in velikih podjetij, se razlikujejo tudi šefi v športu. Morda mu vloga šefa velikega podjetja ni pisana na kožo tako kot malega, čeprav so tudi šefi malih sredin dostikrat bili uspešni v velikih sistemih, ko so za to dozoreli.
Dragi naš Uroš, ki te mediji ljubijo tudi zaradi tvoje simpatične pojavnosti in javnega nastopanja, (še posebej med ženskim spolom), bojim se - mislim, da se bo z mano strinjal še marsikdo -, da je to tvoja poslednja priložnost za preskok med zvezde na reprezentančni ravni.
Sam si tega, da bi ti uspelo, želim res iskreno in srčno, tako kot večina ljubiteljev rokometa v Sloveniji. Še bolj, enako kot avtorji naj sedmerice prvenstva na osnovi »lahko bi«, si upam celo trditi, da si tega res sposoben! Odločitev za preskok v reprezentančne zvezde pa je samo v in na tebi v nadaljevanju prvenstva. Proti Islandiji popelji reprezentanco v nadaljevanje tekmovanja in upraviči naše zaupanje ter vero vate. Skupaj z našimi fanti boš pokazal, da si prava zvezda. Sicer bo moral marsikdo ugotoviti, da si je delal lažno predstavo o tebi in tvoji, pardon, naši rokometni četi na EP v Srbiji. Žal v športu štejejo samo rezultati in ne umetniški vtis.
Ob napisanem v tokratnem prispevku je pa nedvomno potrebno pohvaliti borbeno igro vseh naših akterjev na igrišču in pa bistveno boljše obnašanje oz. psihično stabilnost. O tem, ali smo popeljali na prvenstvo res konkurenčno reprezentanco, ki bi nam zagotovila odmeven rezultat in celo uvrstitev na OI, ki bi jo rokomet za nadaljevanje uspešne zgodbe še kako potreboval, pa prihodnjič.
****************************************************************************************
Aleš Praznik
V mladinski konkurenci kot igralec večkratni klubski prvak nekdanje Jugoslavije ter kapetan mladinskega moštva takratnega ŽRK Aero Celja, kot njihov član tudi mladinski svetovni prvak z reprezentanco Jugoslavije na Portugalskem 1981.
Večletni vidni igralec Celja in Slovana v takrat najmočnejši jugoslovanski ligi na svetu, evidentirani kandidat za Olimpijske igre v Moskvi 1980. S Slovanom polfinalist evropskega pokala pokalnih zmagovalcev.
Fakultetno izobražen trener, nekdanji selektor vseh mlajših reprezentanc Slovenije.
