Azzurri poslali domov prvake

St. Denis – Španija ne bo ubranila naslova evropskega prvaka. V osmini finala je bila z 2:0 boljša Italija. Azzurri so si četrtfinalno tekmo s svetovnimi šampioni iz Nemčije priigrali po podobnem ključu kot prvo zmago na EP proti Belgiji. Po vodstvu ob polčasu so v sodnikovem dodatku zabili še drugi gol.

V Bostonu, na SP leta 1994 so Italijani z goloma dveh Baggiov, Roberta in Dina – za tekmece je zadel Caminero – nazadnje strli Špance na velikem tekmovanj. Nato so nesrečno po streljanju enajstmetrovk izgubili na euru 2008 v četrtfinalu, pa na zadnjem EP v finalu z visokih 0:4 in še na celinskem pokalu po streljanju enajstmetrovk – generalki pred mundialom v Braziliji.

Dvaindvajsetletna suša je Italijanom po malem že načela samozavest v dvobojih s Španci. Kar pošteno so zavidali tekmecem s Pirenejskega polotoka, saj med obema velesilama vlada izjemna tekmovalnost, ki se je sprožila predvsem na klubski ravni. »Calcio« je bil dolgo v senci »futbola«, a novi, manj zvedzniški rod »azzurrov« je v pravem trenutku uprizoril sanjsko vrnitev med velike.

Tudi Španci so, kot Belgijci pred njim, padli v ritem Antonia Conteja. Selektor Italije je z granitno postavitvijo, a še zdaleč ne z obrambno igro, marveč z izjemno disciplino in taktično brezhibno izvedbo, Špancem vsilil svoje zamisli. Domala od prve minute je imela Italija vajeti igre v svojih nogah. Napadla je vsakokrat, ko je začutila, da se splača, ne pa za vsako ceno. In bila dovolj strpna, da je čakala na padec zbranosti španskih branilcev.

33. minuta je prevesila jeziček na tehtnici na italijansko stran. V svojem »kavbojskem« slogu je Sergio Ramos 19 m od vrat zrušil Graziana Pelleja. Naturalizirani Brazilec Eder je s prostega strela silovito sprožil po tleh, španski vratar David De Gea je žogo odbil, najspretnejši pa je bil Giorgio Chiellini, ki je odbito žogo iz bližine usmeril v mrežo.

Vodstvo Italije je bilo zasluženo, scenarij tekme z Belgijo pa je bil tako rekoč že spisan. V drugem polčasu je dobil še manjkajoči zaključek. Španci so najprej ušli višjemu zaostanku, nato v zadnjih dvajsetih minutah stisnili tekmece pred vrata in v junaka spreminjali 38-letnega kapetana Italije Gianlugija Buffona. Ko jim je zmanjkalo še sape in so Italijanom dovolili, da so v večjem številu izpeljali nasprotne napade, so lahko samo še čestitali zmagovalcem in spraznili prestol za zmagovalce novim prvakom. Odlični Pelle je Špancem zadal zadnji udarec, tako kot proti Belgiji je v sodnikovem dodatku zabil gol za zanesljivo zmago in rajanje na največjem štadionu v Franciji.

»Bili smo izjemni. Vedel sem, da imajo fantje v sebi nekaj pomembnega, nekaj posebnega. To sem rekel že pred tekmo in ne po njej, ko je to lahko. Zdaj se moramo osvežiti, proti Nemčiji pričakujemo še eno težko tekmo,« je bil v svojem evforičnem slogu razposajen Conte. Kot vedno si je dal duška, da je tudi ošvrknil kritike: »Pokazali smo, da Italije ne pooseblja ključavnica (catenaccio, op. p.). Najboljšo pohvalo sem prejel od Xavija, ki je dejal, da Italija igra kot Atletico in kot Barcelona. Žal mi je le, da proti Nemčiji ne bo igral Thiago Motta, on je dvanajsti nogometaš na igrišču.«

In Španci? Dokončno je konec izjemnega ciklusa in rodu, ki je Evropi in svetu vladal osem let. »Italija je bila boljša in ji želim vse najboljše. V drugem polčasu smo popravili igro, toda gola nismo mogli zabiti zato, ker je bila Italija preprosto boljša. Ne mislim, da je že konec našega obdobja. Imamo še veliko vrhunskih igralcev, mlajše reprezentance so odlične, klubi prav tako. Moja prihodnost? O njej bom govoril s predsednikom,« pa je povedal selektor Španije Vicente Del Bosque.