Kot nogometaš osvajal lovorike, kot trener niza finalne poraze

Pariz – Zavestno se je odpovedal Karimu Benzemaju in Samirju Nasriju, kar je bilo pozabljeno vse do finala evropskega prvenstva. Toda ker je Francija pokleknila na zadnjem koraku, je francoski selektor Didier Deschamps hitro izgubil svetniški sij. Morda bi bilo drugače, če bi imel boljši napad.

Biti igralec in biti trener sta dve povsem različni izkušnji. Za Francijo so v preteklosti igrali Raymond Kopa, Michel Platini in Zinedine Zidane, toda v primerjavi z vsemi nepozabnimi nogometnimi geniji je najuspešnejši mož francoskega nogometa Didier Deschamps. Kot kapetan je leta 1993 popeljal Marseille do prve (in edine) zmage francoskega kluba v ligi prvakov, v letih 1998 in 2000 je bil kapetan francoske reprezentance pri svetovnem in evropskem naslovu. Poleg Deschampsa se lahko s takšnim dosežkom pohvalita zgolj Franz Beckenbauer in Iker Casillas.

In vse to mu je uspelo, čeprav je nenehno poslušal očitke, da je zgolj vodonosec, ki podaja žogo bolj nadarjenim soigralcem. Takšen naziv mu je nadel Eric Cantona, poredni deček francoskega nogometa. »Res je bil delavec na igrišču in je pomagal soigralcem. Toda s tem ni imel težav in prav to je njegova prednost. Didier dobro ve, kaj mu prinaša uspeh in tega se drži. Kdo je kot kapetan osvojil vse možne lovorike? In kdo je sedanji selektor reprezentance? On, Didier Deschamps,« je uspešnega francoskega stratega podrl nekdanji napadalec Thierry Henry.

Toda Cantona ni pozabil nanj. Brez dlake na jeziku je zatrdil, da je Karim Benzema ostal brez vpoklica v reprezentanco zgolj zato, ker je Deschamps rasist in »zadnji čisto pravi Francoz brez tuje krvi«. Kljub temu je resnica drugačna, saj je zvezdnik madridskega Reala ostal brez mesta v francoski selekciji zaradi izsiljevanja reprezentančnega soigralca Mathieuja Valbuene. Na koncu je iz moštva odpadel tudi belopolti Valbuena, zato v tej zgodbi gotovo ni rasizma.

Raznolikost francoskega naroda je Deschampsu vseeno povzročila nekaj težav. Nerodna zgodba sega v letošnji februar, torej v čas, ko je francoski selektor še iskal primerne nogometaše za reprezentanco. Odletel je v Neapelj in si tam ogledal branilca Kalidouja Koulibalyja, a Deschamps je prezrl, da je nekdanji član francoskih mlajših selekcij v članski kategoriji že zaigral za Senegal. »Za našo obrambo spremljam igre Napolijevega branilca Koulibalyja,« je francoski selektor povedal pred mikrofonom televizijske oddaje Canal Football Club. Ko so mu pojasnili, da je Koulibaly v resnici senegalski nogometaš, se je Deschamps znašel v očitno zadregi. »Res? No, bomo videli,« je še spravil iz sebe z zelo trdim glasom.

Nov udarec je doživel v finalu evropskega prvenstva. Čeprav je bila Francija v favorizirani vlogi, je slavila Portugalska. Francozi so plačali visok davek številnih neizkoriščenih priložnosti. Takoj je bilo spet aktualno vprašanje, kaj bi galski petelini dosegli, če bi bil v izbrani vrsti tudi Benzema, najboljši francoski nogometaš zadnjih let. Že na papirju deluje povsem drugače naveza Griezmann-Benzema kot Griezmann-Giroud. Prav zato Deschampsu ne bi škodilo, če bi imel nižje disciplinske standarde in bi Benzemaja uvrstil v reprezentanco.

In kot trener je Deschamps izgubil drugi veliki finale. Žalostne spomine ima na svojo prvo trenersko izkušnjo pri Monacu. Leta 2004 je prišel do finala lige prvakov, a tam ga je s Portom ugnal Jose Mourinho. Če je torej v igralski karieri serijsko osvajal lovorike, ima v trenerski karieri povsem drugačne izkušnje. Očitno mu preglavice povzročajo predvsem portugalski kolektivi s portugalskimi trenerji. Najprej Porto z Mourinhem, zdaj še portugalska reprezentanca s Fernandom Santosem. Ampak Deschamps vztraja naprej. V njegovih misli je že svetovno prvenstvo čez dve leti v Rusiji.