Po zmagi v vojni za polenovko zdaj nasmejani tudi v nogometu

Islandski čudež: podvig nogometašev na severu primerjajo z birokratskim bojem proti Britancem za pravice ribičev.

Objavljeno
28. junij 2016 16.45
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič

Nica, Reykjavik – Resda so se pred osmimi leti na Dunaju turški nogometaši veselili uvrstitve v polfinale, na enem prvenstvu prej v Lizboni pa Grki celo naslova evropskih prvakov, a vseeno podviga nista sprožila takšnega odmeva kot zmaga Islandije proti tekmecem iz ponosne domovine nogometne igre. Junaki otoka s 330.000 prebivalci zdaj že odštevajo dneve do nedeljskega četrtfinala proti Franciji.

Domača reprezentanca je za prihajajočo nalogo uvrstitve med najboljše štiri pričakovala povsem drugačen scenarij kot dvoboj z moštvom, ki sploh prvič nastopa na velikem tekmovanju. Nase je sicer opozorilo že v kvalifikacijah za zadnje svetovno prvenstvo, a je v Brazilijo nato le odpotovala Hrvaška po boljši skupni beri z dveh tekem – 0:0, 2:0. Toda to je bila iz zornega kota oddaljenega otoka le napoved novega vzpona. Na poti k Franciji 2016 je Islandija odpravila krepko favorizirano Nizozemsko; bronasta z zadnjega mundiala zdaj spremlja evropski nogometni festival od doma, malo znano moštvo s severa pa piše zgodbo, kakršne v zgodovini tekmovanj stare celine še ni bilo.

Ne le, da se je že senzacionalno uvrstilo na prvenstvo, v skupini s Portugalsko, Madžarsko in Avstrijo sploh ni doživelo poraza, slednjo je premagalo in na krilih uspeha nato senzacionalno preskočilo še angleško oviro. »Ni več besed, samo solze sreče,« so vzneseno čivknili na twitterju zunanjega ministrstva Islandije v trenutkih, ko se je desettisočglavi množici tistih, ki so spremljali neposreden prenos iz Nice na osrednjem trgu v Reykjaviku, po tekmi pridružila še kopica vzhičenih prebivalcev otoka, o katerem navadni smrtniki s celine ne vedo prav veliko. Uvrstitev v četrtfinale zdaj po pričevanjih navzočih glede veselja že prekaša slavje ob olimpijskem srebru rokometašev v Pekingu 2008, zmago nad Angleži v nogometu pa ponosni državljani že primerjajo z 20 let dolgo »vojno za polenovko«, ko je bila Islandija od 1950 do 1970 v hudi birokratski bitki z Veliko Britanijo za ribiške pravice v morju med otokoma in jo na koncu tudi dobila.

»Če si želiš uživati v življenju, moraš biti pripravljen izkoristiti priložnost. Naši fantje so to pravočasno začutili, zato se zdaj veselimo,« je bil presrečen zobozdravnik Heimir Hallgrimsson, na klopi prvi sodelavec selektorja Larsa Lagerbäcka in v slogu neustrašnih in bojevitih vikingov pred veliko četrtfinalno tekmo z gostitelji še dejal: »Predstava z Anglijo je bila naša najboljša doslej, a zdaj upam, da bo naslednja še boljša. Morda pa bomo o tej prihajajoči nedelji pripovedovali do konca naših življenj.« Nikakršnega dvoma ni, da bo k temu dvoboju izbrana vrsta Islandije lahko pristopila precej bolj sproščeno kot domača reprezentanca, omenjeni selektor je ob tem omenil: »Pripravimo se – igrati proti gostiteljem je še večji izziv kot igrati proti Angležem.« Strokovnjak, doma iz Švedske, bo čez dva tedna praznoval 68. rojstni dan, na trenerski poti je zbral že kopico izkušenj, reprezentanco domovine je vodil devet let zapored, od 2000 do 2009, se z njo uvrstil v četrtfinale EP 2004 in tam nesrečno po enajstmetrovkah izpadel z Nizozemci, dve leti pozneje pa se s konkurenčno predstavo v osmini finala SP zoperstavil gostiteljem Nemcem, a slednji so se po svoji najboljši igri v tistem mesecu »poletne pravljice« z izidom 2:0 uvrstili med osem najboljših.

Zdaj je Lagerbäck s svojimi junaki na igrišču pred novim mejnikom. Dežela ribičev je na nogah, nogometaši izjemne telesne pripravljenosti dejansko spominjajo na filme o neustrašnih vikingih, osvajalcih tujih krajev. Njihova je bila na ponedeljkov večer Nica, bo v nedeljo tudi Pariz?