Tiskane izdaje
V ZDA je Anthony Randolph dobil vzdevek Žalostni kuža (Sad Dog) zaradi posebnega izraza na obrazu. Ko se je preselil v Evropo, so ga v moštvih Lokomotiv Kubanu in Real spoznali kot odličnega, a tudi redkobesednega košarkarja. Kakor pravi, raje govori z dejanji. Toda po nizu zadržanih tekem v slovenski reprezentanci še vedno čakamo, da bo postal bolj »zgovoren«.
Prvi slovenski košarkar v Helsinkih je bil pričakovano Goran Dragić, ki je v skupinskem delu EP dosegel več kot četrtino moštvenih točk (26,1 odstotka) in asistenc. Luka Dončić je pristavil dobrih 14 odstotkov točk in prevladoval pri skokih, Randolph se je doslej držal zlate sredine. Na interni razpredelnici najučinkovitejših ga najdemo na petem mestu (povprečno 8,4 točke) z dokaj skromnim izkoristkom metov (39 % za dve in 1:11 za tri točke), med skakalci je drugi (5,8), v obrambi je bil na podobni ravni kot soigralci. Na trenutke se je odločal za prenagljene posamične akcije, kakor da bi se poskusil razigrati, a še ni prevzel globalne pobude. Z začetkom ni povsem upravičil slovesa člana udarne peterke madridskega Reala in velikih pričakovanj slovenskih navijačev, toda prvenstvo je še mlado. Po mnenju večine se bo začelo šele s tekmo osmine finala proti Ukrajini.
»Zmagujemo in osvojili smo prvo mesto v zahtevni skupini. To je edino, kar šteje. Vsi prispevamo svoj delež, skupaj smo prebrodili težka obdobja in nihanja. Na EP ne pričakujemo niti ene lahke zmage. Prepričali smo se, da imajo tudi Poljaki in Finci zelo čvrsti moštvi in dobra trenerja, domača reprezentanca je imela v Helsinkih tudi odlične navijače. Zelo mi je bilo všeč vzdušje v dvorani. Res je, da so zaradi tega Finci zadeli nekaj norih metov za tri točke, toda vseeno imam rad takšne tekme,« je v seštevku treh ali štirih odgovorov na novinarska vprašanja in podvprašanja povedal zadržani Randolph. Tako kot nemški as Dirk Nowitzki se je rodil v Würzburgu na Bavarskem, kjer so njegovi starši službovali v ameriškem vojaškem oporišču, in se pri letu starosti preselil v Pasadeno. Tik pred letošnjim eurobasketom je postal še slovenski državljan in odločitve ni obžaloval.
Želi osvajati lovorike
»Moj 'prestop' so pospremili številni zapisi, ki so bili v glavnem zgolj ugibanje. A ne gre za nikakršno špekulativno koristoljubje, resnica je zelo preprosta. Od nekdaj rad tekmujem proti najboljšim. Ko sem se odločal za Slovenijo, sem imel v mislih tekme z Grčijo in Francijo, ki smo ju v Helsinkih premagali, in vse tiste, ki nas še čakajo. Zaradi športnih ambicij sem se lani preselil iz Lokomotiva Kuban k Realu, čeprav smo se z ruskim moštvom senzacionalno uvrstili na finalni turnir evrolige. Želim osvajati lovorike, uvrstitev med najboljšo četverico mi več ne zadošča,« zagotavlja 211 cm visoki 28-letnik, ki s stegnjenima rokama doseže višino 278 cm ali le 27 cm nižje od obroča, ter se skrivnostno nasmiha ob vprašanju, ali načrtuje kolajno s Slovenijo.
»Zdaj ne razmišljam o tem. Kadar igramo kot moštvo, lahko premagamo vsakogar. Poskušam uživati v vsakem trenutku in igrati čim bolje na vsaki tekmi. Srečen sem v Madridu, prav tako v slovenski reprezentanci. Imamo prijetno druščino fantov, ki se radi pošalijo, ko opravijo svoje delo. Poskušam jim slediti, čeprav govorijo po slovensko, trener pa deli napotke v srbščini,« pravi Randolph.
Notranji mir za Dončića
O sebi meni, da je miren – včasih celo preveč –, a zelo tekmovalen mož. Najraje se primerja z Lamarjem Odomom (seveda z njegovimi predstavami na igrišču, ne v zasebnem življenju) in Tayshaunom Princeom. Z visokima košarkarjema brez zastrašujočega mišičnega volumna, a z zvrhano mero občutka za igro. Ali torej razmišlja o vrnitvi v ligo NBA, v kateri v šestih sezonah pri Golden Statu, New Yorku, Minnesoti in Denverju ni dosegel vsega, kar so mu napovedovali kot 14. izbrancu nabora 2008 in zelo obetavnemu krilu? V Evropi se je prelevil v krilni center, v reprezentanci pa potrebi prevzema tudi centrske naloge v »znižani« peterki.
»Tudi s klubsko prihodnostjo si ne belim glave. Kar se mora zgoditi, se bo zgodilo. Pri Realu bom igral vsaj še eno sezono, menim pa, da sem lahko koristen za vsako moštvo. Počnem, kar zahteva potek tekme. Znam skočiti, doseči koš, blokirati mete ... Nekdanji soigralec Ronny Turiaf, ki je imenitno delil 'banane', mi je zaupal svojo skrivnost. Dejal mi je, da ni tako pomembno, kako visoko skočiš, le počakati moraš, da se tekmec dvigne do višine obroča,« razkriva ameriški zdomec v slovenski reprezentanci, ki je imel v Helsinkih zelo raznovrstne tekmece, od izkušenih Georgiosa Printezisa iz Grčije in Borisa Diawa iz Francije do finskega čudežnega dečka Laurija Markkanena. Slednjega so mnogi primerjali z dve leti mlajšim Luko Dončićem, Randolphovim klubskim soigralcem v Madridu.
»Luka je star komaj 18 let, na kar pogosto pozabimo, in ima pred seboj svetlo prihodnost. Zato je tudi zanj pomembno, da ostajamo moštvena celota in da ga spodbujamo, kadar igra nekoliko slabše, kot bi si želel. Starejši vemo, da mora predvsem ohraniti notranji mir in da ga bo čas že poplačal, tako kot celotno moštvo. Markkanen? Je košarkar prihodnosti, visok, spreten in zelo raznovrsten. Pri Chicagu so imeli srečno roko, ko so ga izbrali,« je prepričan Anthony Randolph.
