Kapetan čuti, da si Slovenija zasluži zlato kolajno

Istanbul – Pohvale in čestitke za slovenske košarkarje bodo deževale še dolgo po njihovi ponedeljkovi vrnitvi v domovino. Ob imenitnih predstavah reprezentance, ki so jo pred začetkom EP le redki uvrščali v širši krog kandidatov za visoko uvrstitev, komajda verjamemo svojim očem. Za kapetana moštva Gorana Dragića in selektorja Igorja Kokoškova pa ima pravljica zelo življenjski poduk.

»Dosegli smo zgodovinski uspeh za Slovenijo, vse spoštovanje pa gre tudi Španiji, saj ima najboljšo evropsko reprezentanco zadnjega desetletja. Čestitke soigralcem in članom strokovnega štaba, saj so odlično opravili svoje delo pri pripravi na zahtevno tekmo. Napolnili smo 'raketo', da bi omejili brata Gasol, in tekmece izzivali, naj nas poskusijo premagati z meti zunanjih košarkarjev. Vedeli smo, da moramo igrati neustrašno, teči in biti agresivni. In ko igraš samozavestno, zadevaš tudi mete, ki jih običajno ne,« je Dragić kar sijal od sreče po svojem prvem nastopu v polfinalu EP. Pred osmimi leti je spremljal dvoboj s Srbijo s klopi zaradi poškodbe kolena, letos pa poskuša nadomestiti vse zamujeno.

»To je vrhunec moje kariere. Res je, da nikoli nisem bil na olimpijskih igrah, toda po vsem, kar sem preživel v minulih letih, sem si rekel, da moramo v Istanbul po kolajno. Sanje so se nam uresničile, mislim pa, da nam bodo občutki zlezli pod kožo šele po prespani noči. Po tekmi se niti nismo znali veseliti v slačilnici, nismo vedeli, kaj naj počnemo. Vse življenje vadimo po dvakrat na dan, si zvijamo gležnje, uničujemo kolena in zbiramo modrice po celem telesu, kolajna pa bo poplačilo za trud,« je dodal kapetan slovenske reprezentance in spregovoril o tekmecih v jutrišnjem velikem finalu.

Strah je prepovedan

»Tako Srbi kot Rusi so se velikokrat borili za kolajne in jih tudi osvajali. Zato nimam posebne košarkarske prioritete, toda glede na očetovo poreklo sem vesel, da bomo v finalu igrali s Srbi. V vsakem primeru pa čutim, da si zaslužimo zlato kolajno,« je zagotovil Miamijev as, ki letos ne skriva navdušenja nad soigralci: »Ponosen sem nanje. Fante spodbujam od prvega dne in tudi pred polfinalom sem imel govor. Zabičal sem jim, da se nihče ne sme bati takšne tekme. Prvič in morda zadnjič smo v takšnem položaju in moramo uživati v igri, saj smo si to zaslužili. Moramo se smejati tudi, ko nam ne gre dobro, saj je pozitivna energija nalezljiva. Ko drugi vidijo, da sva z 'Donko' vesela, so tudi oni bolj sproščeni.«

Je to ključ do slovenskega uspeha? »V minulih letih smo bili prepogosto napeti in živčni. Všeč mi je miselnost Igorja Kokoškova iz lige NBA. Vsi smo profesionalci in vemo, kaj moramo početi, v prostem času pa smo lahko svoji gospodarji. Sproščenost, to sem najbolj pogrešal doslej,« je zagotovil Dragić in ko so ga neštetič vprašali, če ga bo uspeh spodbudil, da bo preložil misli na reprezentančno upokojitev, ponudil drugačen odgovor: »Še naprej bom igral, če bo Igor še naprej selektor.«

Ob množici presenečenih pogledov je že nekoliko ublažil besede: »Saj vemo, da je Igor zaposlen v ligi NBA in da ne bo mogel voditi Slovenije v kvalifikacijah za SP 2019, tako kot jaz ne bi mogel igrati, če FIBA ne bo spremenila svojega koledarja. Nima smisla, da zdaj nekaj obljubim, a ne bi mogel držati besede. Počakajmo na konec EP, da se spočijem in umirim, pa bomo videli.«

Dončić dobil svojega Nasha

Takrat je vskočil Kokoškov: »FIBA bo morala dvigniti svoj plačilni limit, da bi lahko zadržala Gorana. Šalim se, odločitev bo seveda zgolj njegova. A kdorkoli bo selektor, ga bo zelo potreboval. Je eden od najboljših organizatorjev igre na svetu in ima vodstvene izkušnje. Imenitno je, da ga ima Luka od sebi, tako kot je imel Goran učitelja v Stevu Nashu, ko je kot mlad fant prišel v ligo NBA.«

Selektor kajpada ne pripisuje zaslug za uspeh le glavnima zvezdnikoma moštva ali članom udarne peterke. Čeprav na pripravljalnih tekmah niso veliko obetali in so se prestrašeno lotili tudi četrtfinalnega spopada z Latvijo, so se proti veliki Španiji izkazali tudi košarkarji z manj izstopajočimi vlogami. »Videli smo, da Ricky Rubio ni vedel, kaj se dogaja, ko ga je stisnil Jaka Blažič. Zelo veliko so prispevali tudi Aleksej Nikolić, Žiga Dimec in Sašo Zagorac. Edo Murić tokrat ni ustrezal v našem taktičnem ustroju proti bratoma Gasol, a je vrhunsko opravljal svoje naloge na vse tekmah poprej, Vlatko Čančar nas je rešil proti Finski ... Fantje si zaslužijo pohvale za marljivost od prvega dneva skupne vadbe. Oni so obljubili kolajno, jaz sem le zagotovil, da se bomo dobro pripravili.«

Igor Kokoškov je za konec poskušal zajeti širše razsežnosti velikega uspeha: »Vesel sem za slovensko košarko, za vse otroke, ki bodo nosili majice s priimkoma Dragić in Dončić na hrbtih. Uživamo v tem uspehu, saj smo trdo garali zanj, veselje pa privoščim tudi vsem navijačem. Kot selektor Gruzije sem jih doživel v Litvi 2013, Celju dve leti pozneje in predlani v Zagrebu. Ko so pred tekmo s Španijo razvili ogromno zastavo na tribuni in smo začutili toplino množice v zelenem, niso bile potrebne nikakršne dodatne besede spodbude. Kako v finalu? Z enakim pristopom in isto energijo. Vem, da so Slovenci ponosni na naše košarkarje, tako kot sem jaz.«