Tiskane izdaje
Ljubljana – Eurobasket se je v prvem delu predstavil na štirih lokacijah; poleg Ljubljane so košarkarje gostili v Celju, Kopru in na Jesenicah. Skozi zgodovino so se na Slovenskem izoblikovale različne košarkarske baze. Nekatere so že nekaj časa pozabljene. Ena od teh je tudi tista v Ilirski Bistrici.
»Tudi Ilirska Bistrica je odigrala vidno vlogo pri razvoju slovenske košarke. Igrali smo jo že pred 2. svetovno vojno. K nam jo je, poleg odbojke, takoj po vojni vpeljal profesor telesne vzgoje iz Maribora Boško Marinič. Kmalu zatem je zapustil naš kraj, košarka pa se je 'prijela',« je pripovedoval Dimitrij Grlj, športni pobudnik v Ilirski Bistrici, nekdanji profesor telesne vzgoje, košarkarski trener, ravnatelj na osnovni šoli in avtor knjige Zgodovina športa na Bistriškem.
Prvo košarkarsko sekcijo so Bistričani ustanovili sredi 50. let prejšnjega stoletja v okviru TVD Partizan, ki je premierni nastop zabeležila na pokalnem turnirju v Sežani leta 1957. »Leto pozneje smo osvojili prvo mesto v okrajni ligi in se uvrstili v drugo slovensko, že kmalu pa napredovali v prvo republiško,« je razpredal 77-letnik.
Sekcijo so v 60. letih preimenovali v KK Lesonit. Po naslovu prvakov slovenske lige leta 1964 so se Bistričani, nad katerimi je takrat bedel Grlj, uvrstili v prvo zvezno ligo, med najboljše jugoslovanske klube. »To je bilo za nas veliko presenečenje. Niti sanjati si nismo upali, da bi kdaj igrali v prvi zvezni ligi, saj smo bili v ekipi sami domačini. Sledilo je tekmovanje po vsej Jugoslaviji, k nam so prihajale močne ekipe, v katerih so igrali Ivo Daneu, Radivoj Korać, Krešo Čosić. Prvo tekmo smo na domačem terenu odigrali proti Zadru. Spomnim se naslova v enem od časopisov: Kako bo Zadar igral v Ilirski Bistrici bez Đerđe? Josip Đerđa je bil njihov as. Kljub njegovi odsotnosti smo izgubili. A pomembno je, da smo igrali proti košarkarjem, ki so nekaj pomenili v svetovnem merilu. Ne bom pozabil, ko smo igrali z Beogradom. Hoteli so, da bi Korać proti nam dosegel osebni rekord v številu danih košev na eni tekmi. Vsi so mu pomagali; od zapisnikarjev do sodnikov, a ni mu uspelo. Ta rekord je sicer dosegel, a nekje drugje, pri nas pač ne,« je obujal spomine Grlj, ki je bil v košarko vpet vse do 70. let prejšnjega stoletja, in dodal, da je Bistričanom v njihovi sezoni vrhunca uspelo vknjižiti le eno zmago, proti košarkarjem iz Skopja.
Dobro se spominja tudi navijaškega razpoloženja med sokrajani, ki so tisto leto hodili na tekme: »Na vsaki je bilo vsaj 1000 gledalcev. Košarka je bila zelo priljubljena in občina je živela z nami.« V spomin se mu je vtisnilo tudi prijateljsko gostovanje reprezentantov Zvezne republike Nemčije.
Republiški naslov so Bistričani ponovili in se leta 1966 uvrstili v drugo zvezno ligo, v kateri so igrali tri sezone. »V ekipi nismo bili več samo domačini, med nas so prišli tudi drugi, denimo Janez Potočnik – Drol, pa Igor Jelnikar,« je še dodal Grlj. Z izjemo vzpona konec 70. let je bila nato bistriška košarka potisnjena v ozadje.
Letos je ekipa Palma Pur napredovala v drugo ligo. »Že dolgo časa nismo bili v drugi ligi, veseli me, da smo se vrnili. V zadnjih letih se kaže potrditev resnega dela. Želim si, da bi nas naši košarkarji ponovno razveselili z uspehi,« evforijo pogreša Grlj.
Tekmam evropskega prvenstva redno sledi prek televizije: »Slovenska vrsta je bila proti Španiji odlična, na drugih tekmah prvega dela pa so me razočarali. Želim jim uvrstitev med tri najboljše na prvenstvu, a se bojim, da se to ne bo zgodilo. Vsaj ne s takšno igro. Med kandidati za kolajne so Italijani, Španci in Francozi,« je nekdanji trener bistriške košarkarske ekipe še razgrnil svoje napovedi.
