Šampion, ki potrebuje svobodo in zaupanje

Goran Dragić: zdaj v slovenski košarkarski reprezentanci kot nekoč na Iliriji. 

Objavljeno
19. september 2017 02.28
Aljaž Vrabec
Aljaž Vrabec
Ljubljana – V ligi NBA igra že več kot desetletje, a šele v nedeljo zvečer je ta ljubljanski fant postal tudi šampion. Po Ivu Danevu je drugi slovenski košarkar z reprezentančno lovoriko in nazivom najkoristnejšega igralca na velikem tekmovanju. Starejši od bratov Dragić je tako postal športnik, o katerem se bodo pogovarjale še številni prihodnji rodovi. Tudi tisti, ki se še rodili niso.

Goran Dragić
je daleč od oči in srca pričel s košarkarskim razvojem na Iliriji. Vrsto mladinskih let so ga spregledali pri večjih klubih, ki že od najmlajših kategorij iščejo najbolj nadarjene igralce po Sloveniji, toda za Gorana je bil to kvečjemu blagoslov, nikakor prekletstvo.

Resda Spasoje Todorović ni bil prvi Dragićev trener, vendar je zato kot prvi spoznal, kakšen dragulj je prejel v roke v stari dvorani Ilirije, s špranjami v oknih, da je pozimi skozi prodiral mrzel zrak, z oguljenimi stenami brez sijaja in z bledimi reflektorji pod stropom. Brez odkrivanja tople vode je učil Gorana in njegove soigralce le najosnovnejših vrlin. Met, prodor in predvidevanje igre. To nikakor ne pomeni, da gre za najlažje košarkarske prvine, kvečjemu najpomembnejše, med vsemi v svoji generaciji pa jih je Dragić najhitreje poosebil v svojo igro in jih nenehno izpopolnjeval.

Pri Iliriji je imel Dragić še eno neprecenljivo prednost – popolno svobodo v igri. Verjetno je prav slovenski kapetan najlepši dokaz, da za mladega igralca ni najpomembnejše, da igra v najboljšem mladinskem klubu, ampak da predvsem vseskozi igra, saj se le tako tudi nauči zares – igrati. In pod opis »igrati« spada prevzemanje odgovornosti, čutenje pritiska, zbiranje udarcev, piljenje lastne tehnike in uživanje v tekmovalnosti.

Za Gorana trening ni bila muka, ampak najljubši hobi, zato se tudi ni bal nobene tekme, ampak je komaj čakal na vsako naslednjo preizkušnjo. Ker teh ni bilo dovolj samo na tekmah med sezono, je mladostniška poletja preživel na zunanjem igrišču Ilirije in se učil trikov z ulice. Enega takšnih je »prodal« v finalu evropskega prvenstva, ko je srbskemu orjaku Marjanoviću položil žogo v koš mimo njegovih ušes. Prav takšne poteze tudi navdušujejo ljudi, da polnijo dvorane. Igrive, lahkotne in predrzne.

Kot povsem golobradi in suhcen fantič je Dragić zaigral za člansko ekipo Ilirije v nižjih slovenskih ligah, toda tam ga niso pričakali uglajeni tekmeci, ki bi navduševali s finimi potezami, ampak močni vaški fantje s precej več kilogrami in z ošiljenimi koleni in komolci. Dragić je zato večkrat izgubil kakšen zob, pljuval kri, ali imel prebito arkado, a prav na tistih tekmah je odraščal v moža. Vse ostale peripetije, kako je včasih s soigralci nosil moker dres, ker jih je trener prepozno opral, ali kako so se včasih na poti na tekmo izgubili, pa so ostali predvsem zabavni spomini za kasnejša leta.

Dragić je v slovenski reprezentanci pod vodstvom Igorja Kokoškova celo prvič v profesionalni karieri zaigral enako kot na Iliriji. Preprosto, s popolno svobodo in z neizmernim zaupanjem trenerja. To so okoliščine, ki jih Goran najbolj potrebuje za uživanje v igri. Tega se je naučil kot otrok na Iliriji in to potrebuje kot odrasel mož med najboljšimi na svetu. In v takšnih pogojih je postal šampion.

Z evropskim naslovom in nagrado za najkoristnejšega igralca evropskega prvenstva je Goran Dragić v družbi največjih v zgodovini. Radivoj Korač, Sergej Belov, Krešimir Ćosić, Dražen Dalipagić, Arvidas Sabonis, Nikos Galis, Dražen Petrović, Toni Kukoč, Saša Đorđević, Gregor Fučka, Peja Stojaković, Šarunas Jasikevičius, Dirk Nowitzki, Andrej Kirilenko, Paul Gasol, Juan Carlos Navarro, Tony Parker … Z redkimi izjemami, ki jih na tem seznamu ni (npr. Dejan Bodiroga), gre nedvomno za spisek najboljših evropskih košarkarjev vseh časov. Zdaj je zraven tudi Dragić.

Pred leti je sedanji srbski selektor Đorđević podal zgovorno izjavo: »Vsak igralec je desetkrat bolj ponosen na uspeh v reprezentanci kot na klubske lovorike.« V teh besedah se skriva marsikaj, a zagotovo je vmes tudi spoštovanje domačih ljudi. Naslov prvaka lige NBA imajo že trije Slovenci, Radoslav Nesterović, Beno Udrih in Saša Vujačić, marsikateri uspešen slovenski košarkar je bil tudi najboljši v evroligi, toda v slovenskih ljudskih srcih bo za vse večne čase ostal Goran Dragić, ker je bil uspešen v reprezentanci in ne v klubu. In tako bo še daleč v prihodnosti, ko se bo Goran v jeseni življenja z družino sprehajal po ljubljanski tržnici, ali odšel v gledališče, ali pa na ogled košarkarske tekme. Za vedno bo namreč MVP in evropski prvak. Naš, slovenski.