Sodobno je zmagovati, ne pa jurišati v valovih

Igor Kokoškov je v finalu eurobasketa očitno zadnjič vodil Slovenijo.

Objavljeno
19. september 2017 02.33
Eduardo Brozovič, poročevalec
Eduardo Brozovič, poročevalec

Istanbul – Uganka je dobila nadaljevanje: ali znajo le tuji selektorji izvleči najboljše iz slovenskih reprezentanc? Potem ko so se podobno spraševali rokometaši in odbojkarji, so zdaj prišli na vrsto košarkarji. Z Božidarjem Maljkovićem niso prišli na svoj račun navzlic njegovemu slovesu in neštetim epopejam iz Splita in Limogesa, ki jih je tako rad ponavljal. Nato je prišel mirni Igor Kokoškov in potihem vkorakal med legende.

Za 45-letnega strokovnjaka bi upravičeno posumili, ali se je res rodil v Banatskem Brestovcu in odraščal v Beogradu, kjer se je že pri 24 letih lotil trenerskega dela. Za razliko od večine rojakov je zelo tih in zadržan, razen ob vrhuncih razburljivih tekem skoraj ne pokaže čustev. Njegove pripovedi pa so skrajno racionalne, lahko bi rekli suhoparne, namesto znanih srbskih krilatic in psovk v njih mrgoli angleških besed. Nič čudnega, kajti že od leta 1999 živi v ZDA, kjer ima z ženo Patricio dva otroka: hčerko Elino Grace in sina Luko. Kakšno naključje, glede na vse, kar je letos doživel s čudežnim dečkom slovenske košarke.

Čeprav je na oni strani Atlantika postal prvi Evropejec z redno trenersko službo v prvi diviziji študentske lige NCAA (kot pomočnik v Missouriju) in leta 2000 prvi Neameričan, ki so ga zaposlili kot asistenta prvega stratega moštva v ligi NBA (pri LA Clippers), mu je bila naša izbrana vrsta nekako usojena. Med delovanjem v Phoenixu je namreč tri leta sodeloval z Goranom Dragićem, s katerim sta se hitro ujela tako pri pogledih na igro kot zasebno. Zato ni naključje, da se je slovenskemu asu v trenutkih naveličanosti nad togostjo reprezentančnih selektorjev, predvsem Jureta Zdovca, ušla pobuda, da bi ga moral naslediti Kokoškov. Slednjič so pri KZS zasluge za njegov prihod uradno pripisali generalnemu sekretarju Rašu Nesteroviću, da jim ne bi kdo očital, da pri nas igralci izbirajo trenerje. A glede na sanjski razplet letošnjega EP niti ni pomembno, kdo je povlekel odločilno potezo. Kar šteje, je, da se je Sloveniji poklopilo prav vse, kar se ji v minulih letih ni.

»Vedno pravim, da je vse slabo za nekaj dobro. Sloveniji se bo enkrat vse povrnilo,« je pred EP 2015 vizionarsko napovedal Zdovc. Njegove besede so se uresničile že dve leti pozneje, vprašanje pa je, s kakšnim igralskim kadrom bi lahko razpolagal, če bi vztrajal v selektorski vlogi. Kokoškov ob podpori bratov Dragić in vodstva KZS ni imel težav. Lažje mu je bilo tudi zaradi prožnih misli, saj sodi med trenerje, ki se ne postavlja v ospredje. Moštveno strategijo temeljito prilagaja značilnostim igralcev in jih ne poskuša oblikovati po svojem taktičnem kalupu, prav tako pa jim po ameriško pusti dihati zunaj dvorane. Tako je počel že na klopi gruzinske izbrane vrste, v Sloveniji pa je imel boljše in fanatično motivirane posameznike z izjemnim vodjo, s katerim si slepo zaupata.

»V reprezentanci je prilagodljivost še pomembnejša kot v klubu. Pogosto se zlorablja pojem 'sodobna košarka' in tudi meni so včasih podtaknili, da gojim takšen slog. Toda sodobna igra ne pomeni, da moraš za vsako ceno vztrajati pri obrambi po celem igrišču in v valovih jurišati z nasprotnimi napadi. Sodobno igraš, ko zmaguješ,« je trenerska filozofija Igorja Kokoškova, ki jo v Sloveniji izvaja zelo uspešno, čeprav sam pravi, da je sprejel selektorske »fuše« zato, bi izpolnil kvoto napak, ki jih mora storiti vsak trener, in poklicno napredoval. Po šestih zmagah v lanskih kvalifikacijah je letos popeljal reprezentanco do zlata brez poraza, izkupiček 15:0 pa ozaljšal z izjemno privlačno in učinkovito igro. V odločilnih tekmah je Slovenija natresla Latviji 103 točke, Španiji 92 in Srbiji 93. 

Neredki so prepričani, da so takšne številke posledica Kokoškovih izkušenj iz Phoenixa, kjer so Sonca s Stevom Nashem in Dragićem v vlogi nadomestnega dirigenta sodila v krog »sedemsekundnih moštev«; tako hitro so namreč zaključevala napade. Morda. Toda po nedeljskem vrhuncu se bo sanjska naveza morala ločiti. Kokoškov zaradi obveznosti pri Utahu ne bo mogel voditi Slovenije v kvalifikacijah za SP 2019, Dragić pa je že pred EP napovedal slovo in nato navijačem obudil upanje le na večer velikega veselja. Sicer pa vsi vemo, kdaj je najboljši trenutek za umik: ko si na vrhu in ne moreš še višje.