Trije asi, tri zgodbe, en cilj - kolajna

V Istanbul po zadoščenje

Bogdanović bo blestel na letošnjem evropskem prvenstvu, se izjemoma strinjajo navijači srbske in hrvaške reprezentance. Le da prvi mislijo na svojega Bogdana, ki je letos s Fenerbahčejem osvojil naslov prvaka evrolige ter bo moral zaradi odsotnosti Miloša Teodosića in Nikole Jokića prevzeti glavno breme pri srebrnih z lanskih OI, naši sosedi pa na Bojana. V Mostarju rojeni 28-letni branilec-krilo s tremi leti izkušenj v ligi NBA je bil prvi strelec zadnjega olimpijskega turnirja, letos pa bo z Dariom Šarićem poskusil popeljati Hrvate med najboljše v Evropi.

V Rio de Janeiru je bil Bojan Bogdanović neustavljiv. V šestih tekmah je v povprečju dosegal 25,3 točke na tekmo, le enkrat – proti Argentini (18) – je zmogel manj kot 22 točk in je uspešno vodil soigralce do 5. mesta, potem ko so prijetno presenetili že v kvalifikacijah za OI proti Italiji in Grčiji. V Braziliji so klonile še Španija, Brazilija in Litva, v četrtfinalu pa so se Srbi tresli do zadnjih sekund, preden so zmagali s 86:83 po 28 točkah natančnega asa iz Hercegovine. V podobnem slogu so se Hrvati lotili priprav za letošnje EP ter po vrsti položili na pleča Francijo, Litvo in Slovenijo, čeprav je selektor Aleksandar Petrović sprva obupano vil roke zaradi številnih odpovedi.

Toda Bogdanović ga je ob pomoči Daria Šarića, resnega kandidata za najboljšega novinca v minuli sezoni lige NBA, hitro pomiril. Ob treh velikih ogrevalnih zmagah je vselej dosegel vsaj 20 točk (proti Sloveniji 23) in potrdil, da je pripravljen za eurobasket povračila in zadoščenja. Pred dvema letoma je namreč že na uvodni tekmi s Slovenijo utrpel pretres možganov po trčenju z Nebojšo Joksimovićem in igral pod svojo običajno ravnjo vse do trpkega izpada proti Češki v osmini finala.

Letos hrvaški košarkarji iščejo navdih tudi v podvigu rojakov vaterpolistov, ki so pred mesecem osvojili naslov svetovnih prvakov po finalni zmagi nad Madžarsko. Pod obroči bodo Madžari prva ovira, nato pa jih v Cluju po vrsti čakajo Romunija, Črna gora ter še enkrat – Španija in Češka. »Skupina C je zanimiva, edini možni cilj pa je uvrstitev v osmino finala. Moramo v Istanbul, kjer se lahko zgodi marsikaj. Upam, da bomo osvojili eno od prvih dveh mest v naši skupini, da bi se ob začetku izločilnih dvobojev ognili najmočnejšim zasedbam skupine D: Srbiji, Turčiji, Latviji ...« meni 213 cm visoki košarkar, ki je 10. julija prestopil k Indiani po treh sezonah igranja v dresih Brooklyna in Washingtona. V naslednjih dveh letih bo zaslužil 21 milijonov dolarjev in prehitel Realovega nogometaša Luko Modrića na vrhu lestvice hrvaških športnikov z najvišjimi pogodbami. Vendar ni niti za hip okleval, ko ga je poklical selektor.

»Zelo rad igram za reprezentanco in zdaj toliko bolj uživam, ker smo konkurenčni. Od zadnje hrvaške kolajne na velikih tekmovanjih, bronaste na EP 1995, je minilo že 22 let in zgodbe imajo skupno rdečo nit. Tudi letos ne bomo igrali v popolni zasedbi, vendar upam, da bomo spremenili scenarij. Fantje, ki so se odzvali vabilu, tvorijo naše najboljše moštvo. V izbrano vrsto te mora pritegniti srce, nikogar ne bi smeli prositi, da bi igral. Če kdo ne želi igrati ali okleva, je bolje, da ostane doma in sploh ne pride na priprave. Zato mi ni žal za nikogar od odsotnih. Skupina veteranov, Roko Leni Ukić, Marko Popović, Luka Žorić in Marko Tomas, nam bo dala potrebno širino in dolžino,« pravi Bogdanović potem ko so reprezentanci obrnili hrbet mlajši košarkarji, ki si šele utirajo pot v ligi NBA. Zanj pa bo EP nekakšen deja vu. Pred odhodom v ZDA je namreč tri sezone branil barve Fenerbahčeja.

»Življenje v Istanbulu je neverjetno, v Turčiji sem preživel eno najlepših obdobij v življenju in igralski karieri. V zadnji sezoni sem imel priložnost sodelovati z Željkom Obradovićem, enim najboljših trenerjev na svetu, od katerega sem se veliko naučil. Z uvrstitvijo v osmino finala EP bi obudil številne prijetne spomine in znova igral pred sijajnimi navijači,« se veseli Bojan Bogdanović.

Oči ima tudi na drugi strani glave

Takšne »povprečne« fante, kot je Sergio Rodriguez, če govorimo zgolj o telesnih značilnostih, ima skoraj vsaka košarkarska ekipa na svetu, četudi igra v kakšni nižji ligi. Sergio Rodriguez ni najvišji, ni najmočnejši, niti najhitrejši, a zato vidi več kot drugi, saj on košarke ne igra, ampak se jo igra. Včasih se zdi, da ima oči tudi na drugi strani glave, zato deli čudežne asistence, prav tako se znajde na majhnem prostoru, zato tekmecem rad spusti žogo kar med nogami. Obenem ima izvrsten občutek za igro – kdaj vreči, kdaj iti v prodor in kdaj podati.

Boljši poznavalci španskega košarkarskega dogajanja radi povedo, da je Sergio Rodriguez tudi v zasebnem življenju malce drugačen. Rad bere knjige in obiskuje muzeje, oblači se preprosto, s svojo dolgo brado pa nikakor ne spominja na košarkarja. V vsem išče preprostost in perfekcijo, enako kot na košarkarskem igrišču. Hvaležni so mu tudi novinarji, saj je odprt za pogovore, vsakega intervjuja pa se loti, kot da se pogovarja s prijateljem. Nič ni vzvišen, na vsako vprašanje skuša odgovoriti najboljše, kar zna.

Čeprav je bil za vrhunsko košarko precej suh, je vedno izstopal z znanjem. Tako je bilo že v nižjih selekcijah, saj je v različnih tekmovanjih pobiral moštvene in individualne nagrade. Med člani je prvič zaigral za madridski Estudiantes, a že pri dvajsetih je odšel med elito v ligo NBA. Sprva je dobil približno deset minut igre na tekmo, kasneje je zamenjal več klubov (Portland, Sacramento, New York), toda prave priložnosti, ki bi ga osrečila, ni dočakal. Tu in tam je sicer zablestel s kakšno izjemno asistenco, vendar ima za bitke z najboljšimi, predvsem pa najmočnejšimi organizatorji igre na svetu vseeno premalo moči in hitrosti.

Prerodil se je spet v Madridu šest let kasneje, s to razliko, da je zaigrali pri Realu. Pri kraljevskem klubu so ravno po letu 2010 pričeli z dolgoročnim sestavljanjem moštva, zraven pa so bili še Sergio Llull, Felipe Reyes in Rudy Fernandez. Vse tri dobro pozna tudi iz španske reprezentance, Sergio Rodriguez pa je zdaj v izbrani vrsti osvojil šest odličij: dve olimpijski kolajni (srebro 2012 v Londonu in bron 2016 v Riu), tri na evropskem prvenstvu (srebro 2007, bron 2013 in zlato 2015) ter eno na svetovnem prvenstvu (zlato 2006). Neizpolnjen cilj tako ostaja zgolj še zlata olimpijska kolajna, toda ker so Američani v zadnjem obdobju precej resneje pristopili k velikim tekmovanjem, možnosti za presenečenje skorajda ni več.

Kot zrele hruške je pobiral tudi lovorike pri Realu, zato se je lani odločil, da se spet preizkusi v ligi NBA. Ker je po duši pristen košarkar in je že zdavnaj povsem priskrbljen, je sprejel precej skromno enoletno ponudbo Philadelphie, saj je želel ponovno sodelovati v najboljši ligi na svetu. Trideset tekem je začel v prvi peterki in sezono končal s povprečjem 7,8 točke, toda Philadelphia je bila med najslabšimi moštvi v NBA, zato je bil tudi njegov učinek neopazen.

Nekaj časa je čakal na novo ponudbo v NBA, toda zatem je raje sprejel nov evropski izziv. CSKA je zapustil Miloš Teodosić, v Moskvi pa so mesto glavnega organizatorja ponudili Rodriguezu. 31-letni španski reprezentant je prikimal, zato bo naslednje tri sezone spet navduševal v evroligi. »Cilj je jasen – želimo osvojiti vse možne lovorike. Poseben izziv bo tudi življenje v Moskvi, zato se z družino že veselimo, da bomo spoznavali novo kulturo,« je povedal Sergio Rodriguez.

El Chacho je kakšen dan še čakal tudi na ponudbo iz Reala, toda v Madridu je zdaj v modi nekdanji Rodriguezov vajenec Luka Dončić, vse skupaj pa se je dogodilo še pred poškodbo Sergia Llulla. Slovenskega fanta je Rodriguez spremljal tudi med svojim igranjem v NBA, saj so ga ameriški analitiki večkrat povprašali, kaj si misli o Dončiću: »Ko sva bila še soigralca v Madridu, ni igral veliko, toda njegov talent smo spoznali na treningih. Čeprav je najstnik, je zelo zrel in močan, njegova največja odlika pa je, da mu soigralci verjamejo in da zna voditi ritem tekme.«

Košarkar naj bo, to ima v genih

Ko se bo Slovenija v zadnjem kolu predtekmovanja v Helsinkih pomerila s Francijo, bo morala biti njena obramba še posebej pozorna na enega človeka. Nando de Colo je igralec, ki se je po slovesu Tonyja Parkerja razvil v pravega vodjo ene najuspešnejših košarkarskih nacij na stari celini.

Veteran Boris Diaw ima kot kapetan glavno besedo v slačilnici in pred mikrofoni, a na igrišču akcije kliče de Colo, pomočnik kapetana in njegov predvideni naslednik. »To je zame velika čast, nagrada za dolgoletni trud v reprezentanci. Mislim, da se je Boris že malce naveličal te vloge in tu sem, da ga razbremenim,« se je pošalil 30-letni de Colo, ki ima zelo pomembne naloge v prenovljeni vrsti selektorja Vincenta Colleta.

»To je nekakšno tranzicijsko poletje za nas. V prvi vrsti ni Nicolasa Batuma in Rudyja Goberta, ampak vedno smo imeli dobro ekipo z veliko individualne kakovosti. Mi starejši, ali vsaj tisti z več izkušnjami, bomo morali mlajšim pomagati, da se bodo zlili v moštvo. Tako kot so to doslej počeli Boris, Tony (Parker), Mickael (Gelabale) in Florent (Pietrus). Zaradi njih smo dosegali takšne rezultate. To moramo nadaljevati.«

De Colo je osvojil že vse tri žlahtne kovine na evropskih prvenstvih. Leta 2011 je bil v Litvi srebrn, leta 2013 v Sloveniji zlat in pred dvema letoma na domačem eurobasketu bronast. Nazadnje je bil tudi izbran v idealno sedmerko turnirja. »Glavno je, da se čim bolje pripravimo, saj vemo, da se prvenstvo ne začne z odprtjem, ampak veliko prej. Moramo odkriti ta kolektivni duh, ki nas je vedno nosil naprej, in najti avtomatizem. Potem bomo videli, kako napredujemo skozi turnir in do kod lahko sežemo. Cilji morajo biti postavljeni visoko, vedno je v mislih kolajna. Ampak zelo težko bo. Dober začetek bi bil nadvse dobrodošel, skupina še zdaleč ni lahka. Osebno se ne bojim nikogar. Šele ko ti ne gre, se pokaže, iz kakšnega testa si, in nikdar ne smeš nobene tekme jemati zlahka. Španija in Srbija očitno ostajata velesili, ampak mi moramo gledati le nase,« je izjavil 196 cm visoki vsestranski branilec.

Izhaja iz čistokrvne košarkarske družine, oče Bruno de Colo je bil branilec z dobro tehniko in natančnim metom, mati Nicole (Letien) je bila košarkašica z odličnim pregledom nad igro. Starejši sestri Sandy in Leila sta imeli obetavni košarkarski karieri, preden sta dali prednost družinam, in njegova mlajša sestra Jessie še igra v francoski ligi za Dunkerque. »Vsi v moji družini igrajo košarko, težko rečem, kdo mi je dal največ znanja, vsi pa so tudi zelo kritični,« je družinske vezi razgrnil Nando, ki ima triletno hčerkico Lolo in težko je verjeti, da bo zatajila košarkarske gene in končala družinsko tradicijo.

Nando je za Francijo debitiral leta 2008, ko je igral za Cholet, svoj prvi klub. Zatem je odšel za tri leta v Valencio, s katero je osvojil evropski pokal, preizkusil se je v ligi NBA, kjer je branil barve San Antonia in zaigral v finalu leta 2013, in za kratek čas Toronta, leta 2014 pa se je preselil v Moskvo, kjer preživlja najbolj plodna leta. Sezona 2015/16 je bila zanj sanjska, bil je najboljši strelec evrolige, MVP evrolige in MVP sklepnega turnirja kot najbolj zaslužen, da je CSKA vzel naslov. Letos se je Rusom na F4 zataknilo v polfinalu proti Olympiakosu, vseeno pa je bil de Colo izbran v idealno peterko evrolige s povprečjem 19 točk na tekmo.

V napadu se vse bolje ujame z mladim Evanom Fournierjem iz Orlanda, od njune kemije bo marsikaj odvisno: »Iz dneva v dan se bolje razumeva. Poznam njegove sposobnosti in vem, da je zmožen velikih stvari. V primerjavi s prejšnjimi leti zdaj veliko bolje razume Vincentov sistem. Sem optimist.«