Tiskane izdaje
Istanbul - Romanje. Okupacija. Invazija. Istanbul je res veliko mesto, v katerem se izgubljajo množice, toda včeraj je bilo na praktično vseh ključnih točkah prizorišča finalnih bojev evropskega prvenstva v košarki mogoče opaziti slovenske navijače. Njihovi obrazi so bili drugačni, kot kadarkoli doslej. Pomirjeno, katarzično potešeni. Zmagovalni.
Zid strahu je padel v zadnjih minutah polfinalne tekme s Španijo. »Srečen sem. Na to smo čakali vse od osamosvojitve. To so neki novi fantje. Niso se okužili z mentaliteto poražencev. In v svojih vrstah imajo dva rojena zmagovalca. Gorana Dragića in Luko Dončića. Gremo po zlato. To je to,« je v prestižni istanbulski marini Atakoy, kjer se je nekaj lokalov obaravalo v slovenske barve, dejal eden izmed starejših navijačev, s katerimi smo na tribunah po vsem svetu skupaj »zapravili« prav neverjetno veliko časa.
Okupacija, invazija, romanje
Bližal se je finale, sanje vsakega obsesivnega navijača, a prav nihče ni kazal niti malo nervoze. Nasprotno. Proti slovenskemu navijaškemu taboru v bližni dvorane so se ves čas zgrinjalo novi in novi navijači. Stotine. Več tisoč. Kompasovi predstavniki so nam povedali, da na tribunah pričakujejo okoli 7000 slovenskih navijačev. Ti so proti Istanbulu prihajali na vse mogoče načine. Že v nedeljo zgodaj zjutraj je brniško letališče zaradi silovite gneče in vrhunske organizacije - proti Turčiji je v sedmih urah poletelo kar enajst let - dajalo vtis resnega mednarodnega letališča. Številni navijači so že na letališče prišli dodobra »ogreti«. Natakaricam se je smejalo. Optimizem se je širil v koncentričnih krogih. Da, zid strahu je padel. Tesnoba večnih poražencev je bila premagana skupaj z Latvijo in, predvsem, Španijo. Vrstili so se nasmeški in objemi. Ena sama asociacija in referenca ni imela politične teže. Izjema, ki potrjuje pravilo.
Navijaško rajanje pred tekmo. Foto: Blaž Samec/Delo
»Iz Slovenije smo se vozili petnajst ur. Od tega smo dve uri stali na meji, ker nismo imeli zelene karte. Drugače je šlo tekoče, a fantje so precej utrujeni. Zjutraj se vračamo domov,« je povedala Celjanka Anja, ki je skupaj s štirimi prijatelji v Turčijo pripotovala z avtomobilom. »Na poti smo srečali veliko sonarodnjakov,« je dodala v »slovenski navijaški hiši«, kjer se je prava zabava šele začenjala. Iz zvočnikov v marini Atakoy so odmevale slovenske rokerske himne, ki so zvenele narodozabavno, in narodozabavne himne, ki so zvenele - rokersko. Na predvidljivo »playlisto« se je prikradla tudi kaka srbska poskočnica, saj se je med slovenske navijače pomešal ducat glasnih možakarjev iz Beograda. Turški natakarji so pivo dobesedno metali v roke. Navijaški rekviziti so hkrati tekmovali v izvirnosti in neizvirnosti. Podobno kot transparenti iz celotne države. Sonce je udrihalo naravnost v že dodobra upehane navijaške glave. Sem ter tja je kdo obležal. Vsi ostali pa so prepevali in, seveda, skakali. Kdor ne skače.
Veterani in mlajši veterani
Srečevali s(m)o se veterani številnih navijaških ekspedicij. A le ena sama je v navijaški (ne)zavesti ohranila zares kultno mesto. Amsterdam, evropsko nogometno prvenstvo 2000, bo tudi po včerajšnjem zmagoslavju v Istanbulu ostal na vrhu lestvice navijaških gostovanj. Po številu (12.000) in tudi po vzdušju. Toda - v Amsterdamu se je le sodelovalo, v Istanbulu pa zmagovalo! Razlika bi bila težko večja. Kot da bi minila stoletja.
»Kdor ne skače, ni Slovenc!« Foto: Blaž Samec/Delo
»Za tole sem zastavil zakon, haha,« se je s pivom v roki in Dragićevim originalnim dresom ekipe Miami Heat zarežal uspešen mednarodni bančnik in navijač, ki živi med Prago in Kopenhagnom in na izsut pozna statistiko vseh Dragićevih partij. »Poosebljam se z njim. Čutim, kaj in kako bo storil.« Za pot v Turčijo je Toni na glavo prevrnil celoten poslovni urnik in močno zasukal prioritete. Še zdaleč ni bil edini. V Istanbul so se po polfinalni tekmi s Španijo številni navijači odpravili praktično brez načrta. Na vrat na nos. Skupaj sva opazila, da je povprečna starost navijačev nenavadno visoka. Solidna srednja leta. Veterani in mlajši veterani zgodovine porazov, ki jih je pretrgalo moštvo selektorja Igorja Kokoškova. »Razloga za visoko povprečno starost sta dva - denar in travme,« je ocenil bančnik, ostala druščina pa je dodala še »identitetno vprašanje«.
Napočil je čas odhoda proti dvorani. Brez krčev v želodcu. Prvič v zgodovini. Tako se verjetno počutijo navijači zmagovalnih ekip.
