Zdravljenje zgodovinskih travm s pomočjo Nepremagljive dvanajsterice

»Šampioni! Šampiiiiooooniiii!!!« Dolga istanbulska noč, ki bi lahko postala prvi pravi slovenski junaški mit.

Objavljeno
18. september 2017 15.48
Eurobasket 2017
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Istanbul − Po zgodovinski zmagi in kolektivni športno-psihološki katarzi se postranski opazovalec navijaškega dogajanja pred dvorano večne slave in v slovenskem navijaškem parku v prestižni istanbulski marini Atakoy ne bi mogel načuditi povoženim obrazom slovenskih navijačev in skoraj tišini, ki je vladala na ulicah največjega turškega mesta.

»Človek, pa saj se obnašate, kot da ste izgubili,« mi je po vrnitvi iz dvorane navrgel danski novinarski kolega. Ni se mogel načuditi stotinam in stotinam slovenskih navijačev, ki so počasi, s težkimi nogami in očitnimi težavami s percepcijo resničnosti hodili proti slovenski navijaški hiši. Sem ter tja je v soparno istanbulsko noč zadonelo »Šampioni!« in »Mi, Slovenci!«, drugače pa so bile množice − in posamezniki − zaviti v skoraj kontemplativno tišino. Po petindvajsetih letih bolečih, a mitoloških porazov, je bilo težko verjeti, da je slovenska košarkarska reprezentanca, simbol za mentaliteto poražencev, postala (!!!) evropska prvakinja.

Preobrazba

Težko je bilo, težko je in težko bo verjeti. Želodčni krči tradicionalnih športnih tragedij potrebujejo modifikacijo, ta pa »evolucijsko« ne more slediti revolucionarnim spremembam, ki jih je v košarkarsko reprezentanco prinesel selektor Igor Kokoškov. Slabe tri minute pred koncem srečanja, ko se je tekma lomila in sta Goran Dragić in Luka Dončić − na tribunah se je že govorilo o »prekletstvu« − z bolečimi grimasami na obrazih obsedela na klopi, se je skoraj 7000 slovenskim navijačem očitno vrtel film preteklosti.

Slovenski deli tribun so glasno obmolknili. Navijači so bili v globokem šoku. Po polfinalni tekmi s Španijo je kazalo, da je zid strahu dokončno padel, a ostaline preteklosti so hitro privrele na plan, prebudil se je »golmanov strah pred enajstmetrovko«. A le na tribunah. Spodaj, na odru športne večnosti, je novi algoritem na pogum pozitivne predrznosti in usmerjenega poguma kljub udarcem v »srce sistema« deloval popolno.

Športna večnost


»Aaaaaaaaaaaa ... Aaaaaaaaa ...« je tik po koncu tekme v solzah sreče bolj hlipala kot vpila Celjanka Anja, ki se je skupaj s štirimi prijatelji v Istanbul pripeljala z avtomobilom in se po kratki zabavi v slovenski navijaški hiši (zelo) zgodaj tudi odpeljala proti domu. To niso bili trenutki visoke artikulacije. Vsi s(m)o krulili, tulili, hlipali, skakali, se objemali in izpuščali niti slučajno razumljive medmete. A z nekakšnim zadržkom, ki bi, kljub globinski utrujenosti navijaške duše in telesa, potreboval psihoanalitično obravnavno. Podobno je bilo z gibanjem. Porazi so zdelali tudi motoriko, ki bo prav tako morala dojeti, KAJ se je zgodilo. Videti je bilo, kot da se ponovno učimo govoriti in hoditi. Kot da bi se, kot se reče, ponovno rodili.

Na tribunah je vladala kvantiteta, ne kvaliteta. Premalo je skupnih napevov, preveč klubsko-plemenske logike, ki se ob vzklikanju v prazno srečajo s prastrahom pred javnim ponižanjem in sramom, privzgojenim že v prvih razrednih osnovne šole. Vsaj pri starejših in srednjih (večina) generacijah navijačev. Naučili smo se izgubljati. Zdaj smo dobili − direktno v obraz, in to s polno silo − lekcijo o zmagovanju. »Kdor ne skače, ni Sloven'c, hej, hej, hej.« Stalno in povsod, folklorno in pomanjkljivo. Luka Dončić je, denimo, skakal po eni nogi. Tam spodaj je gorelo. Igralcem je strast puhtela skozi pore. Bili so tako utrujeni, tako popolnoma izčrpani in hkrati tako popolnoma samouresničeni, pa vendarle so morali v izdihljajih tekme podžigati publiko, da se jim je priključila v neustavljivem zmagovalnem ritmu, ki je spisal zgodovino.

Nočna katarza

Šele ko je ob dveh zjutraj pred slovensko navijaško hišo pripeljal avtobus z evropskimi prvaki (ta status bo slovenska košarkarska reprezentanca obdržala najmanj štiri leta), se je zgodila resnična katarza. »Šampioni! Šaaaampiiioooniiii!!!« je več tisoč dodobra »naoljenih« grl pozdravilo nepremagljivo dvanajsterico in gospoda Ropotca - Kokoškova.

Zagorele so bakle. Medmeti iz trajno poškodovanega navijaškega drobovja so se preoblikovali v skoraj smiselne stavke. »MVP! MVP! MVP!« se je množica priklonila kapetanu, o, našemu kapetanu in najbolj koristnemu igralcu prvenstva. Igralci, umirjeni, prav nič evforični, spoštljivi, globoko dostojanstveni in celostno hvaležni, so se priklonili publiki, ki so ji omogočili − to, vsaj na finalni tekmi, ni bila zares dvosmerna ulica − nekaj absolutno nepredstavljivega.