Že ob 11.30 za četrtfinale: Rana ura bo zlata ura, ne slovenskih fantov grob

Rana ura – zlata ura, pravi stari rek, hudomušni zaspanci pa so preoblikovali njegovo drugo polovico v – slovenskih fantov grob. Na obe različici se spomnimo pred današnjim nastopom naših košarkarjev v osmini finala EP. Z Ukrajinci se bodo pomerili že ob 11.30, dvoboj pa lahko pomeni bodisi žlahtno nadaljevanje niza uspehov iz Helsinkov bodisi takojšnjo pot domov z dolgimi nosovi.

Danes prek Ukrajine, v torek prek zmagovalca soočenja med Latvijo in Črno goro, v polfinalu s Španijo ... Itinerar optimističnih navijačev slovenske reprezentance je zanimiv, težje ga bo uresničiti. Zelo nevarno bi bilo lahkomiselno vzeti že prvega tekmeca, ki je pred dvema letoma zasedel šele 22. mesto na EP, v kvalifikacijah za letošnji eurobasket pa (z zdaj odsotnim centrom Kirilom Fesenkom v udarni peterki) dvakrat izgubil s četo Igorja Kokoškova brez Luke Dončića in Anthonyja Randolpha. V Celju je bilo 84:77, v Kijevu 80:69 za Slovenijo.

Na možne posledice slehernega kančka podcenjevanja opozarjata poraza z Latvijo v osmini finala pred dvema letoma ali v četrtfinalu eurobasketa 2005 z Nemčijo. Prav tako kaže opozoriti, da slovenska reprezentanca navzlic 13 zaporednim nastopom na celinskih prvenstvih ne sodi med rutinerje izločilnih bojev. V šestih primerih napredovanja med elito je le enkrat preskočila prvo oviro (Hrvaško pred osmimi leti), običajno je prevzela vlogo tragičnega junaka, simpatičnega, a nezrelega za podvig.

Toda vse se enkrat zgodi prvič. Slovenija je resda večkrat imela širši nabor vrhunskih košarkarjev kot letos, a bržkone še nikoli tako smrtonosne jedrske konice in tako sproščenega vzdušja. Goran Dragić je s povprečjem 24,4 točke vodilni strelec EP in je na zelo dobri poti, da bo presegel rekordno slovensko povprečje Teomana Alibegovića s prvenstva 1995 (20,2 točke), s statističnim indeksom 24,2 je zaostal le za Britancem Gabejem Olasenijem, z ustvarjalnim mirom in navdihom pa blagodejno deluje na vse soigralce. Najbolj na Luko Dončića, komaj polnoletnega fantiča z zamislimi Wolfganga Amadeusa Mozarta, a s stasom in neusmiljenimi prijemi poklicnega morilca.

Kapetan slovenske reprezentance se je v zadnjem letu trikrat srečal z Ukrajinci, zato dobro ve, kako se jih kaže lotiti. »So zelo visoki, gibljivi in radi tečejo, z veseljem poskušajo z meti za tri točke in 'alley-upi', a jim ni blizu kontaktna igra, zato moramo začeti zelo čvrsto. Ukrajinska taktika ni pretirano zapletena, a če nisi pozoren, se lahko hitro ujameš v past. Dobro se moramo pripraviti in igrati tako kot v prvem delu EP. Na papirju smo boljši, ampak to moramo dokazati na igrišču. Če bomo pravi, ne bi smeli imeti težav,« je prepričan Dragić. Z enim očesom spremlja tudi dogajanje v njegovem Miamiju, ki ga ogroža orkan Irma, zato pa se v toplem Istanbulu počuti precej prijetneje kot v turobni in ob četrtkovem odhodu deževni finski metropoli. In opozarja: »Turški občutki bodo seveda odvisni že od razpleta prve tekme.«

Slovenija je z napadalnim povprečjem 89,2 točke tretja najučinkovitejša reprezentanca na EP za Francijo (90) in Španijo (89,8), po izkoristku metov iz igre je deveta (46,2 %), pri trojkah šele 17. (31,8 %), pri skokih po slabem začetku celo peta, sedma na lestvici moštev, ki so izgubila najmanj žog, 11. po številu prejetih točk (76,8). Številke so suhoparne in jih moramo vzeti s kančkom rezerve zaradi netipičnega načina igre tekmecev v Helsinkih, a zajemajo značilnosti moštva, ki mu je lepe pohvale namenila tudi zahtevna italijanska Gazzetta dello Sport: »Slovensko moštvo ni le posrečena kombinacija zvezdnika, upa evropske košarke in skupine zelo dobrih, pa vendar skromnih igralcev, ki prikazujejo lepe predstave in zmagujejo. Nenehno so nasmejani, uživajo pa tudi gledalci, naj gre za slovenske navijače ali nevtralne ljubitelje tega športa ...«

Ukrajino je medtem na kratko odpravila kot eno od udeleženk osmine finala.