Robert Koren, ki skupaj z Novakovičem in Handanovičem poveljuje slovenski slačilnici, je bil tisti, ki je čvrsto držal skupaj niti narodnostno pisane slovenske zasedbe - kot pravi kapetan uravnava podobo enajsterice na igrišču v sleherni tekmi Slovenije.

»Pomanjkljivosti Roberta Korena? Pomanjkanje samozavesti in kančka pozitivne 'nesramnosti', potrjevanja iz tekme v tekmo in čvrstosti, predvsem v dvobojih z robustnimi branilci. Premalokrat prevzame odgovornost v svoje noge. Zdi se, da na posameznih tekmah spi. Toda Robi je igralec, ki mu ob kakovostnem delu in dozorevanju reprezentančni dres ne more uiti.« Tako je pred slabimi desetimi leti o svojem koroškem rojaku spregovoril »Maradona« izpod Pece, nekoč odlični nogometni virtuoz Samo Vidovič in eden od tistih, ki so najbolj zaznamovali slovensko ligaško sceno v poosamosvojitvenem obdobju. Usoda je hotela, da plejmejker Korotana, Dravograda, Rudarja in Celja v konkurenci Zlatka Zahoviča, Mirana Pavlina, Mileta Ačimoviča in drugih mojstrov nogometne žoge nikoli ni okusil reprezentančnega prestiža, dvanajst let mlajši Robert Koren (rojen 20. 9. 1980) pa se neustavljivo prebija med nogometaše z največ nastopi za izbrano vrsto Slovenije. Pred njim je namreč le še ducat članov nekdanje »zlate« slovenske generacije, ki so spisali nepozabno pravljico na evropskem prvenstvu leta 2000 v Beneluksu in dve leti pozneje na svetovnem plesu elite na Daljnem vzhodu. Odločni nogometaš iz Radelj ob Dravi je proti Rusom igral že 44. tekmo za Slovenijo, upoštevaje prijateljske dvoboje pred poletnim odhodom v Južno Afriko, udeležbo na SP 2010 in vsaj še kvalifikacijski ciklus za EP 2012, ki ga bosta priredili Ukrajina in Poljska, pa se zdi, da je na varnem le Zlatko Zahovič, z 80 nastopi in 35 goli nogometaš, ki je največkrat oblekel dres s slovenskim grbom.

Življenjska zgodba Roberta Korena je tipična slovenska zgodba o uspehu. »Že v otroštvu je vedel, kaj želi početi v svojem življenju. Res, prav vse je podredil nogometnemu uspehu. Živi umirjeno življenje, družina mu pomeni vse, je simbol pravega profesionalca in edinstven zgled za najmlajše, ki želijo postati vrhunski igralci nogometa,« je prepričan še en Korošec Marjan Pušnik, trener Rudarja, ki ga je iz Radelj potegnil v pionirske vrste Dravograda, pozneje pa še kot mladinca uvrstil v člansko moštvo tedaj obetajočega prvoligaša, ki je občasno ogrozil celo Olimpijo in Maribor. Korenova pot je šla odtlej bolj ali manj le še strmo navzgor. V Celju se je ob vnovičnem sodelovanju s Pušnikom prebil med največje zvezdnike 1. lige, na njegov naslov so začele prihajati ponudbe iz mnogih evropskih klubov. Robi je zavrnil finančno ugodnejši ponudbi Izraelcev in Grkov, odločil se je za odhod na Norveško in namesto pomoči špekulantskih menedžerjev izbral zastopstvo tuje agencije, ki ga je naposled pripeljala na Otok, v tradicionalni angleški klub West Bromwich Albion. Mimogrede: Korošca čaka pozimi prestop v še bogatejši angleški ali ruski klub.

Tudi v slovenski reprezentanci Korenu ni bilo postlano z rožicami, prav nič mu ni bilo podarjeno. V izbrano vrsto ga je pri 22 letih povabil tedanji selektor Bojan Prašnikar, v njej pa se je uveljavil šele v drugi polovici mandata Braneta Oblaka, saj Korošec in Ljubljančan sprva nista bila na isti valovni dolžini. »Preveč časa preživi pred ogledalom, namesto da bi svoje pokazal na igrišču,« ga je med drugim ošvrknil Oblak, v 70. letih minulega stoletja zvezdnik Olimpije, Hajduka, Schalkeja, Bayerna in močne jugoslovanske reprezentance. Toda Korošec je naposled prepričal tudi najboljšega slovenskega nogometaša doslej, preživel je tudi kratek stik s sedanjim selektorjem Matjažem Kekom. Še več, Koren je iz njunega spora izšel kot novi kapetan Slovenije, modri Kek pa je dobil v roke uglašen, homogen in ambiciozen kolektiv uspeha lačnih nogometašev.

Milivoje Novakovič je zabil največ golov za odhod Slovenije na drugo svetovno prvenstvo v zgodovini, Valter Birsa je z velemojstrskim golom utišal 30.000 bratislavskih navijačev, Nejc Pečnik je v izdihljajih moskovske tekme šokiral vase zaverovano 140-milijonsko armado Rusov, Zlatko Dedič je z mariborskim golom dvignil na noge vso Slovenijo, vratar Samir Handanovič je v odločilnih trenutkih prispeval neizbrisen delež. Robert Koren, ki skupaj z Novakovičem in Handanovičem poveljuje slovenski slačilnici, pa je bil tisti, ki je čvrsto držal skupaj niti narodnostno pisane slovenske zasedbe - kot pravi kapetan uravnava podobo enajsterice na igrišču v sleherni tekmi Slovenije. Pravi spiritus movens. Koren je tisti, ki soigralce najbolj vzpodbuja in jim vceplja v misli zmagovalno filozofijo. Njegov delež na igrišču je za marsikatere oči (pre)malo viden, selektor Kek in njegov strokovni štab pa je vendarle vedel, da je moštvo sestavljeno iz enajstih igralcev in brez vodje na igrišču ne more delovati.

Več v Sobotni prilogi