Anže Kopitar: Nova pogodba? Na vse dobre reči je vredno počakati

Pred Anžetom Kopitarjem, že dolgo vodilnim slovenskim asom ledenih ploskev, je jubilejna 10. sezona v sloviti NHL. Onstran Atlantika se je veselil dveh Stanleyjevih pokalov, najbolj cenjene lovorike v hokejskem svetu, zadnja pomlad pa mu ni ostala v lepem spominu zaradi porazov tako pri klubu kot tudi reprezentanci. Posebej za Rekord je spregovoril o dosedanji poti kot tudi izzivih prihodnosti.

Preživeli ste še eno poletje v domovini, zdaj že desetič zapored pričakujete utrip na ledu najmočnejšega klubskega hokejskega tekmovanja na svetu, kakšen je spomin na počitniško-pripravljalne dneve v domačih krajih?

Pravzaprav, kar zadeva priprave, ni bilo kaj prida drugače kot v prejšnjih letih, a letos sem pač prvič doživel vlogo očeta in v njej prav užival. Zdaj si prostega časa s soprogo Ines nisva več krojila zgolj po svoje, v središču pozornosti je bila Neža in najbrž bo še kar dolgo tako.

Je bila ta hitra selitev z dojenčkom iz Los Angelesa v oddaljeno Evropo zapletena?

Seveda je bilo to zame pomembno vprašanje, preden smo vstopili v letalo, a pozneje je bilo vse skupaj bolj preprosto, kot bi si morda lahko mislil. Neža je večinoma poti prespala, nikakršnih težav ni bilo zaznati.

A vaše športno poletje je bilo vendarle drugačno, saj ste se po dolgih letih vračali domov brez udeležbe v končnici NHL; predvsem tri prejšnje so z dvema naslovoma ter nastopom v konferenčnem finalu ostale zelo vidno podčrtane …

Drži, ni lepo skleniti dolge zime z neuspehom in s prav grenkimi občutki, s kakršnimi sem se tokrat za nekaj mesecev poslavljal od Los Angelesa. Seveda ne bi imel več rad tako dolgega poletja, res pa je tudi, da mi je, najbrž pa tudi vsem soigralcem, takšen oddih celo koristil. Predvsem ena zima prej je bila z olimpijskim nastopom ter nato še uspešnim bojem za Stanleyjev pokal res naporna, po nekaj zaporednih sezonah psihično in telesno zahtevnih izločilnih tekem smo se zdaj dejansko odpočili in se bolj umirjeno kot v preteklosti pripravljali na nove tekmovalne izzive.

Kakšen pa je bil pravzaprav vaš poletni delovni vsakdan v primerjavi s preteklostjo, potem ko ste nam že večkrat omenili, da že preverjenega recepta priprav pod očetovim vodstvom ne gre spreminjati?

Kakšnih pretiranih zasukov res ni, malenkosti se spreminjajo. Tokrat sem šel malce pozneje na led, pa še vedno je bilo časa za ustrezno pripravo na ploskvi dovolj. V Los Angelesu se nam je nato uradni pripravljalni tabor na ledu začel 17. tega meseca, zato že od prvih poletnih dni res ni treba pretiravati. Moraš ohraniti lakoto po treningu na ledu tudi za ta skupni del dva tedna pred začetkom sezone, kar je seveda lažje, če poleti ne »pregoriš«.

Večkrat pa smo v preteklosti opazovali vaše naporne priprave na vadbišču za atletiko, tik ob nogometnem igrišču blejskega štadiona – kako ocenjujete letošnjo kondicijsko pripravo?

Spet je bilo delovno in resno. Štirinajst dni po koncu tekmovalne sezone sem se že začel pripravljati na štadionu ter v trimskem kabinetu, ta del vadbe ohranjal domala do odhoda v ZDA, res pa je, da sem pozneje precej kondicijskega treninga opravil tudi na ledu. Junija mi tudi priprava na dobrodelni turnir v golfu ni pri treningu ničesar spreminjala, šest dni sem si privoščil z družino morskega oddiha, sicer je poletje minilo v znanem okolju krajev v domovini.

In zdaj ste nared za nove napore v prestižnih severnoameriških arenah?

Glede telesnega počutja je zdaj vse prav imenitno. Res sem se ustrezno spočil in zdaj že prav nestrpno čakam začetek tekmovalne sezone.

Ta bo vaša jubilejna deseta onstran Atlantika – kot sleherni športnik ste doživljali vzpone in padce, pa ste si nekoč mislili, da vam bodo žarometi NHL ponudili tako imenitno kariero?

Na začetku si je zelo težko predstavljati, kaj vse lahko doživiš. Seveda si želiš marsikaj, tudi navzočnost v slačilnici prvakov, nisem si pa mislil, da se bom po začetku, ko se nam je v Los Angelesu izmikala končnica, že v teh prvih devetih sezonah dvakrat veselil Stanleyjevega pokala. Jasno, da noben profesionalni športnik ne mara poraza, sam sem na te še posebej občutljiv, a te prve »devetletke« se bom spominjal predvsem po lepem. In prav navdušen bi bil, ko bi tako preživel še naslednjih deset let v NHL.

Očitno ste tudi prav ravnali ob vztrajanju od začetka pri moštvu, ki sicer še zdaleč ne dosega tradicije in dolgega bivanja v vrhu nekaterih drugih v Severni Ameriki. Ko ste se nekoč vračali domov, ste večkrat ponovili, da bo tudi Los Angeles imel šampionsko zasedbo …

Če hočeš zmagovati, potrebuješ čas. Ne vem, ampak nikdar mi niso dišali »instant projekti«, ko nekdo na hitro nabere igralce z vseh vetrov. Prej ali slej se ti takšen pristop sesuje. Pri nas pa je očitno menedžer Dean Lombardi opravil zelo dobro in predvsem premišljeno delo. Potrpežljivost se je obrestovala, postali smo konkurenčni in spoštovani.

A očitno se vaše moštvo spreminja, tudi po sili razmer ob nekaterih aferah vaših soigralcev, bodisi v družinskem življenju bodisi na področju drog ali dopinga, kajne?

Drži, ni skrivnost, da zadnjim spremembam botrujejo negativne zadeve, toda jedro moštva bo ostalo isto, obenem čakajo na svojo priložnost tudi nekateri mlajši. Imamo več obetavnih igralcev, lahko vstopijo v obutev svojih predhodnikov, prepričan sem, da imamo dobro moštvo.

Toda pred vami je po veljavni pogodbi zadnja sezona v Los Angelesu – kako gledate na možnost selitve kot tudi na spoznanje, da še ni dogovora o vaši prihodnosti?

Glede nove pogodbe se zdaj poskušam kar najmanj obremenjevati. Razmišljam predvsem o prihajajoči sezoni, glede prihodnosti pa res ni skrbi. Na dobre reči je vredno počakati, zato bom pač še malce počakal …

Koliko pa pravzaprav kot hokejist lahko vplivate na svojo prihodnost in tako novo pogodbo?

Prepričan sem, da je vloga igralca zelo pomembna. Seveda gre upoštevati omejitev v proračunu, t. i. salary cap, odnose znotraj kluba, igralčevo počutje pri klubu, v mestu, družino. In če se ozrem k vsemu temu, nimam želje po selitvi. Družini je lepo v Los Angelesu, kar mi veliko pomeni, sam bi rad tu ostal tudi po športni plati. Zaupam vodstvu kluba, verjamem, da menedžer Lombardi ne bo rinil z glavo skozi zid, temveč bo podobno odgovorno kot doslej tudi v prihodnje sestavljal konkurenčno moštvo. Že sedanja zasedba pa obeta precej in je nedvomno sposobna uvrstitve v končnico.

Po stalnosti uvrščanja na vrh zahoda v zadnjih letih je Chicago vendarle še pred vami. Imajo tam res novo dinastijo prvakov kot nekoč v Montrealu, Edmontonu, New Yorku?

Nehvaležno je napovedovati, a tudi primer Chicaga jasno potrjuje, kako pomembno je ohraniti jedro moštva dolgo časa skupaj. Ne dvomim o njihovi moči tudi v prihodnosti, verjamem pa, da se tudi mi lahko lotimo lova na prvake.

Kako pa se zdaj, približno štiri mesece po koncu svetovnega prvenstva, ozirate k drugemu športnemu razočaranju, ki ste ga doživeli v tej sezoni: potem ko vas ni bilo v končnici NHL, s soigralci niste uresničili cilja o obstanku v najvišjem svetovnem razredu?

Ko najprej pomislim na svetovno prvenstvo, ne morem reči, da je bil to zame prav poseben dogodek. Za večino soigralcev prav tako ne, saj so bili nekateri še pogosteje na šampionatu, ki sem ga do prihoda v Ostravo vendarle tudi že okusil v različnih vlogah: v skupini A kot novinec, tudi že pozneje kot akter iz NHL, igral sem v skupini B, na svetovnih prvenstvih mlajših starostnih razredov. Po plati nekega posebnega dogodka mi ostaja v spominu Soči – na OI dotlej še nikdar nisem nastopil. Kar pa zadeva naš učinek letos na Češkem, bi zdaj povedal takole: naša igra sploh ni bila slaba, vendarle smo predstavili nekih 70 ali 75 odstotkov sposobnosti, kar pa očitno za obstanek med elito ni zadostovalo. Morda smo imeli res nekaj smole v posameznih trenutkih tekmovanja, toda na to se nikakor ne smemo izgovarjati, ker preprosto svojega dela nismo opravili, kot bi ga morali.

Kako pa gledate na to, ko na prvenstvu srečate igralce, tudi iz vašega kluba, s katerimi v lednih arenah NHL preživljate večji del sezone?

Ob začetku je zagotovo malce čudno in nenavadno, nato jih seveda kot član svoje državne reprezentance hočeš premagati. Za uro ali dve pozabiš na vsa prijateljstva iz NHL, nakar gre spet vse po starem. Žal mi je, ker nismo ostali v družbi najboljših reprezentanc, se bo pač treba spet boriti za vrnitev v elitni razred.

Za vami je sicer poletje na Bledu, kjer je bilo še več gneče kot v prejšnjih letih. Ste ohranili svoj mir, po katerem ste hrepeneli pred prihodom v domovino?

Mene res ne preseneča, da je tu toliko vrveža. Povsem razumem zvedave turiste, tudi sam bi bil med njimi, če ne bi bil imel hiše zdaj prav na Bledu, kajti tu je res lepo, precej je znamenitosti, nikomur ni dolgčas, kopanje v jezeru, zlasti v vročih dneh tega zadnjega poletja, je vselej mikavno. Sam se seveda gneči izogibam, zdaj sem tudi že ugotovil, kako se lahko umaknem morebitnim motečim situacijam.

A seveda ste bili tudi na stojnici svoje blagovne znamke AK 11 ob prireditvi Blejski dnevi, vrhuncu poletne sezone v kraju.

Bil, bil in se prav lepo počutil. Kar ne morem si predstavljati, koliko zanimanja pritegne moja znamka med mimoidočimi. Slehernemu privržencu sem hvaležen, zato se mi takrat ni težko soočiti z gnečo, ki je v teh Blejskih dneh zares izjemna. Navdušen pa sem tudi nad odzivom naraščajnikov na mojem prvem hokejskem taboru. Ko zadeva še ni uveljavljena, ti največ pomenijo pohvale od zunaj, prav te pa mi skupaj s sodelavci, ki jim pripada levji delež pri izvedbi, vlivajo željo, da bi v prihodnje pripravili še večji in časovno daljši tabor.

Kako je z vašimi soigralci iz Los Angelesa – tudi oni pripravljajo kakšne tabore v počitniških dneh?

Niti ne. Dobro, Marian Gaborik ima v domačem Trenčinu na Slovaškem hokejsko akademijo, a to je vendarle drugače. Tam ima svojo dvorano, uredil je prenočišča, s projektom se že dolgo ukvarja. Pri nas pa smo se komaj prvič lotili tabora. Kot pri vodenju kluba se tudi tu ne kaže zaleteti, stopajmo korak za korakom.

Pa mislite, da bi na Jesenicah lahko nekoč naredili podobno akademijo, kakšni so vaši dolgoročni načrti?

Uf, možnosti zagotovo so, jeseniški temelj je dober. O tem sem prepričan. Dvorana je od obnove za eurobasket pred dvema letoma prav čudovita in zelo uporabna. Zanimanje med mladimi je za hokej, kolikor opažam, še vedno izjemno. Manjka le nekaj, vsi vemo, kaj … Vsekakor pa bi se tudi naslednjih novih projektov, morda akademije, kot ste omenili, morali lotiti racionalno. Čemu bi v kraju, ki ima največ 15.000 prebivalcev, delali še eno dvorano? Tudi novega moštva Jesenice ne potrebujejo. Bolje bi bilo, ko bi vse sedanje selekcije, stroko in funkcionarje združili pod skupno streho in tako delali tudi v prihodnje. Zame pa je seveda še vsaj deset let prezgodaj – vsaj upam, da bom toliko časa lahko igral na visoki tekmovalni ravni –, da bi se aktivneje pridružil obsežnim projektom v domačem kraju.

Omenili ste eurobasket, vemo, da je košarka med vašimi konjički, ste ji namenili pozornost tudi v letošnjih počitniških dneh?

Precej manj kot v preteklosti, saj sem zdaj v trenutkih prostega časa na igrišču za golf. A jasno, da mi je oddih krojila predvsem mala Neža, zato je bilo rekreacije manj kot nekoč. Pogosteje kot košarko sem igral nogomet, še naprej poskušal sprostitev povezati z delom treninga. Ko pa sem odhajal v prvih septembrskih dneh iz Slovenije, sem spremljal tudi zadnji utrip košarkarjev pred odhodom na EP. V ZDA tega tekmovanja pač ne moreš drugače spremljati kot po spletu …

Sicer ob izidu tega Rekorda že štejete zadnje dneve do začetka sezone, 7. oktobra, doma s San Josejem. Kakšna sta ta dva tedna od vrnitve v Los Angeles do začetka sklepnih skupnih priprav?

Igralci se takrat srečamo prvič po počitnicah, čas že izkoristimo za uvodno vadbo, srečujemo tudi trenerje in funkcionarje, a uradnih pogovorov takrat ni.

Pa ste ohranjali stik s soigralci med počitnicami?

Vedeli smo, kje se kdo nahaja, večinoma tudi, če je kaj novega. Prav pretirano rednih stikov pa ni bilo, saj smo že od septembra naprej dnevno skupaj v slačilnici, na ledu, v avtobusih in letalih …