Tiskane izdaje
New York – Hokej ni igra za ljudi s šibkim srcem, pred letošnjim finalom Stanleyjevega pokala pa bi morali predvajati posebno opozorilo, da lahko ogled tekme škoduje zdravju. Rangerji so morali postaviti nov rekord, da so se v četrti tekmi izmuznili iz smrtonosnih klešč Kraljev, njihova junaka sta vratar Henrik Lundqvist in kupček sreža na golovi črti.
V peklenskem vzdušju Madison Square Gardna je bil kos okrogle črne gume edina stvar, ki ni tulila, skakala ali drsala po ledu. Z mirnostjo zen modreca je ždel v kupčku sreža, ki se je nabral pred vrati Rangerjev, medtem ko so okoli njega pokale palice, treskala telesa in bruhali vrelci adrenalina. Potem se je od nekod kot deux ex machina prikazala rokavica Dereka Stephana, plošček potisnila v varen objem Lundqvista in trenutek, raztegnjen v večnost, spet vrnila v vročico hokejske tekme.
Newyorčani so se po vseh treh tekmah finala pridušali, da je sreča na strani Los Angelesa, da se plošček kot začaran odbija po željah zahodne obale, njim pa kljub zelo dobri igri ostajajo dolgi nosovi. Po sredinem večeru je zapitek poravnan, račun pa je izstavil švedski lev v njihovih vratih. Lundqvist je pred četrto tekmo dejal, da igra dobro, toda očitno bo za zmago moral še bolje. Potem je pokazal, kaj je to vrhunsko. Ko niti to ni bilo dovolj, je nevidni žarek iz hokejskih nebes dvakrat ustavil plošček, preden bi zdrsnil čez rdečo črto vrat.
Vratarja sta ključ do uspeha obeh moštev, ki ne nočeta izgubiti odločilnih tekem. Losangeleški Jonathan Quick je z golmanskim baletom dih jemal v ponedeljek, Lundqvist je v sredo pokazal, zakaj se bo uvrstil v dvorano večnih. Ubranil je kanonado 40 strelov Los Angelesa, edini zadetek zanje je dosegel Dustin Brown, ko je sam v protinapadu tolikokrat zamenjal smer ploščka, da se je vrtelo vsem v dvorani. Rangerji so z zmago postavili nov rekord lige, osem zaporednih zmag na domačem ledu, ko je šlo za vse ali nič.
»V takšnih tekmah moraš biti izredno osredotočen. Ena napaka in sezona gre v nič. Nasprotniku moraš takoj na začetku povedati, da si pripravljen na vse, da bo noč dolga,« je Šved mirno pojasnjeval zbranost v ključnih trenutkih. Seveda pa pomaga mora, v kateri gostje na tvojem ledu dvigujejo Stanleyjev pokal. „Že samo ob misli na to mi postane slabo,“ je Lundqvist z mirno iskrenostjo sprožil salve smeha.
Sicer zadnje dni odlično razpoloženim Kraljem, ki so se pred tekmo prešerno zabavali in razgibavali s predmundialnim brcanjem žoge po hodniku Madison Square Gardna, po četrti tekmi ni bilo do smeha. »Finale smo želeli končati že nocoj. Gremo domov, pokal bomo skušali osvojiti tam,« je bil kratek vidno utrujeni Anže Kopitar. Po njegovih besedah so slabše začeli, »mogoče smo imeli več strelov, ampak to nam trenutno ne pomaga veliko«, tekmo odločajo zadetki.
Za prvega na tekmi je Benoit Pouliot preusmeril strel Johna Moora, v drugo je Martin St. Louis ob vratnici neovirano odbiti plošček pospravil za hrbet Quicka. Vsi igralci priznavajo, da je zadnja, četrta zmaga vedno najtežja od vseh. Številne navijače Kraljev sicer prevzema grenko-sladko zadovoljstvo, saj si želijo pokal slaviti na domačem ledu. Nekje globoko v podzavesti podobno čutijo tudi igralci. Zagotovo pa si roke mane vodstvo lige NHL, vsaka dodatna tekma rivalstva med vzhodno in zahodno obalo polni njene blagajne.
Toda z vsako dodatno tekmo je zadnji korak težji. »Zmaga jih bo spodbudila, bolj bodo samozavestni,« je odlični branilec Los Angelesa Drew Doughty razmišljal v sredo zvečer. Kralji dobro vedo, kaj pomeni povratek z roba prepada, v prvem krogu proti Morskim psom iz San Joseja so postali šele četrto moštvo, ki je tri poraze preseglo s štirimi zaporednimi zmagami. »V njihovih očeh si lahko videl, da jih naš povratek skrbi,« je Doughty opisal negotovost nasprotnika. Tokrat je to njihova vloga.
