Tiskane izdaje
Ljubljana – Pogled na vrh lestvice EBEL po uvodnem koncu tedna razkriva izjemno suveren začetek moštva VSV iz Beljaka. Pri Korošcih sta vnovič dva Slovenca, Mariborčan Miha Verlič in namesto Žige Panceta novinec Jan Urbas, sicer edini hokejski reprezentant s Cerkniškega jezera. Z njim smo se pogovarjali o poškodbi, prvih beljaških spoznanjih in svetovnem pokalu.
Nazadnje ste v Minsku za novi izjemen uspeh risov stisnili zobe in na tekmi odločitve nastopili s poškodovanim prstom – kako je s to težavo zdaj?
Iz dneva je bolje, čeprav bi lagal, ko bi dejal, da ni več bolečin. Občasno so še vedno moteče, a predvidoma v dveh tednih bo vse v najlepšem redu. Sem pa vesel, da so mi pri klubu po vrnitvi iz Belorusije namenili nekaj povsem prostih dni. Takrat prsta nisem obremenjeval, zato je bilo tudi okrevanje hitrejše. V nasprotnem bi bilo najbrž drugače.
Očitno pa ste se dobri znašli v beljaškem modro-belem dresu, pri nedeljski zmagi z Znojmom, finalistom prejšnje sezone, kar s 6:0, ste bili med najbolj vidnimi na ledu – kakšen je vaš prvi vtis o začetku v EBEL?
Uvod v sezono, naj si gre za katerokoli ligaško tekmovanje, je vedno zelo pomemben. Zato smo tudi zelo resno pristopili že prvi tekmi v Ljubljani. Vem, po učinkoviti 1. tretjini (5:0 za VSV, o. p.) v nadaljevanju nismo blesteli, tudi hitrost igre ni bila na želeni ravni, a zapisali smo si v svojo beležnico prve tri točke. Že naslednja tekma proti češkemu moštvu je bila na višji ravni. Zaenkrat mi gre v Beljaku po željah, naj tako tudi ostane.
V zadnjih letih ste sicer največ izkušenj nabrali v skandinavskem prostoru, kakšni pa so spomini na tisto kratko celovško obdobje pred dvema letoma?
Takrat sem igral za KAC na desetih tekmah, nakar sem odšel na Švedsko. Šlo je za obdobje celovške krize, zato tam ni bilo prav dobre volje. Povrhu v Beljaku že od prvega dne opažam moštveni duh, v slačilnici je več prijateljstva, kot sem ga zaznal v Celovcu.
Pa se je težko prilagoditi na zakonitosti EBEL in vendarle drugače hokej od tistega, ki ste ga spoznavali na Švedskem, kjer ste preživeli večino svoje dosedanje poti, odkar ste vstopili v profesionalni svet?
Drugače je v Avstriji, o tem ni dvoma, kot na Švedskem. A zame ni posebej moteče, saj sem proti avstrijskim hokejistom v zadnjih letih pogosto igral v reprezentančnem dresu. Hitro sem se prilagodil razmeram, sploh mi je všeč beljaško hokejsko okolje. Občinstvo je bolj vzneseno kot na Švedskem, kjer so sicer na tribunah res dobri poznavalci hokejske igre, a tekem ne spremljalo tako glasno kot v Beljaku.
Sicer vam ustreza koroški vsakdan?
Lepo mi je, hokejsko ozračje je pozitivno, dobro se počutim pri moštvu, nenazadnje dom ni daleč, zato lahko na hitro skočim v Slovenijo, tudi obiskov pri meni je seveda več, kot jih je bilo na Švedskem. Po treningu in tekmi mi dobro dene tudi mir Baškega jezera, ob katerem bivamo.
Miru ni bilo le pred dnevi, ko je bil tam festival evropski teden voznikov motorjev Harley Davidson, kajne?
Uf, takrat Baško jezero z okolico prav posebej oživi. Od središča festivala smo vendarle malce oddaljeni, tako da pretiranega hrupa le ni bilo, res pa je, da smo se tisto soboto od Beljaka do stanovanja namesto običajnih 15 minut vozili poldrugo uro.
Spremljate svetovni pokal?
Prav z veseljem. Tekmo Evrope z našim Anžetom proti Češki sem si ogledal od začetka do konca, nočne predstave pa pospremim v posnetkih naslednje jutro. Hokej je kakovosten, v Severni Ameriki so si izbrali posrečen uvod v sezono.
