Tiskane izdaje
Ljubljana – Vrnitev v domačo realnost. Takšen bi bil lahko naslov filma, če bi ga snemali o dveh povsem različnih zgodbah na ledeni ploskvi, izjemnem poglavju z risi v glavnih vlogah in nato vrnitvijo na slovensko slovensko klubsko sceno, ki iz leta v leto tone proč od pozornosti javnosti. Olimpija bo vnovič ostala brez končnice EBEL, Jesenice so daleč od nekdanje slave, kult reprezentance pa je prav navdušujoč.
Kajti ko izbrana vrsta pod vodstvom selektorja Nika Zupančiča nastopil v mednarodni konkurenci, ne glede na postavo, v igri ohranja rep in glavo, prepoznavno samozavest in jasno željo po uspehu. Kot primer iz učbenika bo seveda ostala odločilna tekma zadnjih olimpijskih kvalifikacij, ko se ni ustrašila niti uigranih beloruskih peterk z akterji iz enega kluba v KHL niti 15.000 tistih, ki so v Areni Minsk pričakovali domače slavje. Od prvih minut se je odločna postavila na ledu z željo po uspehu; ne, to ni bila tista slovenska reprezentanca iz prvih nastopov v elitni druščini skupine A, ki je stavila na zanesljivega vratarja in branjenje prostora na svoji polovici z le občasnimi pobegi v bližino vrat tekmeca.
Odkar so v zadnjih šestih letih skozi vrata pisarne HZS vstopili novi akterji, se je dogajalo marsikaj. In v pozitivno in v negativno smer. Marsikaj doma ne deluje tako kot nekoč, skbijo prazne tribune Tivolija, Podmežakle, v drugih dvoranah le občasno kakšen dogodek pritegne že lokalno pozornost, širše pa sploh ne, stika z vodilnimi iz vrst mednarodne zveze je manj kot pred leti, ni tako želenih novih drsališč in hokejskih klubov. A nato se zgodba zasuče k izbrani vrsti: v zadnjih petih ali šestih sezonah je za vsakogar selektorjev klic izjemna čast, pristop nato tudi največjih zvezdnikov iz cenjenih klubov na tujem pa mladim risom za vzor.
In tako, ko še slednji dočakajo priložnost za uveljavitev, kot denimo pred dnevi na Poljskem, preprosto ni preplaha. Četudi so bili nasproti Italija, tako kot Slovenija članica hokejskega razreda, silno ambiciozna domača reprezentanca, nekoč precej višje na svetovni lestvici od naše izbrane vrste, ter Ukrajina, ki si prizadeva ohraniti tradicijo in se po vojnih pustolovščinah vidneje v športu vrniti na svetovni zemljevid. Prav vse tri pa so predstavile precej več tistih igralcev, s katerimi bodo na osrednjem tekmovanju sezone, kot pa naši risi. Pri Poljakih so tako s predvidoma udarnega seznama manjkali le Marcin Kolusz, Pawel Dronia in Krzysztof Zapala.
Slovenija? Brez prvega vratarja zadnjega leta (Gašper Krošelj), treh ustvarjalnih branilcev (Mitja Robar, Sabahudin Kovačevič, Blaž Gregorc) kot tudi v tej vlogi Žige Pavlina z odlično sezono v Českih Budejovicah ter palete vrhunskih napadalcev je bila na turnirju v Katovicah za razred boljša od vseh!
Naključij preprosto ne more biti več, ta rod, naj si bo s preverjenimi aduti ali zdaj tudi z mlečnozobimi risi, obvlada hokejsko igro po najbolj zahtevnih mednarodnih kriterijih. In zato je zdaj najbrž že na dlani, da je preprosto ob prihajajočem osrednjem cilju sezone, majskem svetovnem prvenstvu, napočil čas za prekinitev suše obstanka. Slovenska reprezentanca je namreč nazadnje ostala v elitni skupini pred ducatom let, se odtlej denimo že dvakrat uvrstila na OI, a obenem prepogosto selila v drugi kakovostni razred svetovnih prvenstev. Letošnji cilj preprosto po vsem videnem mora biti višji kot v zadnjih letih. Kajti naše moštvo je zdaj po kakovosti na ravni beloruskega, danskega, norveškega, francoskega. Prav sleherno med njimi igra zdaj že redno med elito in vsak občasno sname skalp tudi favoritom. Januarska rokometna energija bi se tako v dvorani Bercyja prav lahko prenesla na maj. Z novim slovenskim podvigom.
