Tiskane izdaje
Ko je po treningu na ledu v Tivoliju prihitel iz slačilnice, je že s prvim vtisom razkril, da je miren in prijazen fant, lepo vzgojen in pozitivno naravnan. A ni mogel skriti, da v Ljubljani vendarle še ni najbolj domač. Da se tudi sam tako kot ekipa še ni izvil iz začetnega krča, v katerem ne more biti zelo sproščen. Ni tako preprosto, pravi, v Evropi prvič služi kruh, v tem okolju in kulturi je nov, potrebuje še nekaj časa, da se popolnoma udomači. »Vsekakor je življenje precej drugačno kot v Ameriki ali Kanadi. Bil sem zelo vznemirjen, ko sem izvedel, kam prihajam, in še vedno sem. Hvaležen sem za to priložnost,« je povedal 26-letni Kanadčan in v isti sapi vendarle priznal, da se mu ob prvi informaciji o selitvi ni niti sanjalo, kje leži mesto s tako zapletenim imenom – Ljubljana. Da, moral je »pogooglati«. »Nič nisem vedel o Sloveniji, zares ne. To pač ni država, o kateri bi imel priložnost veliko slišati. Ko sem izvedel, da prihajam, sem malo raziskal, kam se pravzaprav podajam, in ugotovil, da grem v zelo lepo mesto. Poleg tega sem že vedel, da je tukaj Nick Ross, ki ga poznam že dolgo let. Veselil sem se, da bom igral z njim,« je povedal o začetni negotovosti ob selitvi čez lužo.
Sam prihaja iz mesteca Lethbridge, iz države Alberta, ki leži na jugozahodu Kanade. Dejal je, da je to mestece, ki je približno enako veliko kot Ljubljana, zato mu življenje v majhnem mestu nikakor ni tuje. Čeprav je kot profesionalni športnik že približno deset let zdoma, vrača se le poleti. »Pogrešam prijatelje in družino, a sem se v tem času že navadil, da je življenje športnika pač takšno. A saj sem tudi v ekipi hitro dobil prijatelje, vsi so me lepo sprejeli. Še posebno dobro se razumem z Jeffom Ulmerjem,« je nadaljeval svojo pripoved tudi z lepimi vtisi ob pohajanju po glavnem mestu, z ladjico se je podal po Ljubljanici, soigralci so ga peljali tudi na Bled. »Z Ulmerjem sva bila v restavraciji nad jezerom z razgledom na otok. Izjemno! Žal mi je, da nimamo veliko časa za ogledovanje Slovenije. Če ne treniramo, počivamo,« je še pripomnil Blackwater, ki se je seveda hitreje ujel z drugimi tujci v ekipi, že zaradi podobnih navad in jezika. Toda tudi z domačimi igralci se poskuša bolj povezati, se naučiti tudi kakšno slovensko besedo, čeprav ob poskusu izgovarjanja hitro plane v smeh, prav tako njegovi »učitelji« soigralci.
V Sloveniji nimate
Ali v Sloveniji pogreša še kaj drugega? »Da, sušilni stroj za perilo. Vem, sliši se hecno, a to me zares teži. V Kanadi sem bil ves čas navajen na pralni in sušilni stroj. Ne maram obešati vsak kos svojega perila na stojalo. Ja ja, saj vem, da jih prodajate tudi v Sloveniji, toda v svojem stanovanju ga za zdaj nimam. Niti nisem pričakoval, da ga ne bo. Ampak se bom že navadil.«
Iz indijanskega plemena
No, pa naj sam pove še kaj več o svoji domovini. Seveda ga najprej vprašamo o njegovih koreninah. Njegov priimek »Črna voda« razkriva, da je del avtohtonega ameriškega prebivalstva, njegovi predniki izhajajo iz »Krvnega plemena«. Ko se že nadvse veselimo zgodbic o življenju v rezervatu, nas razočara, da ga je pravzaprav doživel zelo malo. Čeprav je v mladosti z očetom in mamo živel na ranču na območju avtohtonih prebivalcev, se je pozneje odselil, tudi šolo je obiskoval zunaj rezervata. Pravi, da so danes vsi vpeti v normalno življenje zahodne civilizacije, njihova bogata dediščina pa izginja. »Moji straši še vedno živijo na ranču, oče se ukvarja s konji, mama pa dela v financah. Njuno življenje ni nič kaj drugačno od mojega. Običaje in navade zelo slabo poznam, iz generacije v generacijo so slabše ohranjene. Rekel bi, da so jih morda še vzdrževali moji stari starši, sam pa sem o tem le poslušal zgodbe. Danes tega ni več. To je moja zgodovina, to so moji predniki, naučili so me o tem, zavedam se jih in jih spoštujem, toda podrobneje se vanje nisem nikoli poglabljal,« o svoji zgodovini ni bil zelo zgovoren. »Nisem dobro seznanjen o tem, kakšni zakoni veljajo v rezervatu, vem le nekaj o tem, da so opravičeni določenih davkov. Tam tudi ni večjih mest, le vasi. A se tudi tam igra hokej. A mene so starši poslali v šolo zunaj rezervata. Menili so, da je tako bolje zame.«
Če ne o svoji preteklosti, želi več povedati o svoji prihodnosti? »V Slovenijo sem prišel, da bi napredoval kot igralec, da dobim nove izkušnje in hkrati, da pomagam ekipi do dobrih rezultatov. Vsak ima svoje cilje, si želi dobre sezone in veliko zmag, a napredovati je treba korak za korakom. Upam, da mi bo uspelo priti tudi v večje klube in si prislužiti nekaj denarja. Z uspehom moštva pride nato tudi individualni uspeh,« je bil iskren hokejist, ki je nazadnje igral v ligi ECHL pri moštvu iz Las Vegasa. V isti sapi si je tudi zaželel nekoliko boljšega rezultatskega trenda v Olimpiji. »V ekipi se sicer počutim odlično, dobro sem se udomačil. A zdaj je čas, da se poberemo, popravimo napake in začnemo zmagovati. Verjamem, da se lahko izboljšamo. Vsi se trudimo, tako trener kot igralci. Stopiti moramo skupaj in trdo delati,« je dejal in obžaloval, da so zmaji že tolikokrat popustili v zadnjih minutah tekme. »Imeli smo tudi veliko smole, velikokrat nas je zmage stala ena sama majhna napaka na koncu. Če bomo to popravili, verjamem, da smo še lahko boljši,« Blackwater še ni izgubil upanja, da – v nasprotju z njegovima soigralcema Bryanom Schmidtom in Alexom Berryjem, ki sta že zapustila ekipo – njegovega domovanja v Sloveniji še ne bo tako hitro konec.
