Gaber Glavič: Ni razloga za odhod predsednika Anžeta Pogačarja

Ponedeljkov pogovor: trener jeseniških hokejistov o zmagi v derbiju, jubileju v Podmežakli in OI v Pjongčangu.

Objavljeno
15. januar 2018 01.10
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič
Na Jesenicah je v teh dneh čutiti praznično ozračje. V hokeju na ledu, najbolj priljubljeni in prepoznavni športni igri Zgornjesavske doline, častijo 70 let od ustanovitve prvega organiziranega kluba, sedanjemu moštvu po gladki sobotni zmagi proti Olimpiji v alpski ligi dobro kaže. Pred Gabrom Glavičem, trenerjem železarjev, pa je tudi novi reprezentančni izziv.

Kako bi se ozrli k temu sobotnemu večeru z vašo visoko zmago v skoraj povsem polni Podmežakli?

Predvsem sem zadovoljen, da uresničujem začrtano že iz poletnih dni, ko sem se prvič v vlogi glavnega trenerja lotil dela s prvim jeseniškim moštvom. Takrat sem obljubil živahen in ustvarjalen hokej, dinamično igro s kroženjem velikega števila igralcev. Tako smo se lotili tudi tega sobotnega derbija. Resda smo po 1. tretjini zaostajali z 0:1, a zato res ni bilo treba zganjati preplaha, saj je bila naša igra dobra, skupaj z igralci sem verjel, da se nam bo odprlo tudi pred vrati tekmeca.

Verjetno pa vam ni treba posebej psihično pripravljati moštva – ko to pridrsa na led ob glasni podpori skoraj 4000 navijačev, drugega kot o odločnem boju za zmago ne razmišlja?

Po motivacijski plati je res tako, imate prav. Toda tudi v takšnih primerih za trenerja ni lahke naloge. Agresivneje kot igramo, pravzaprav na tej ravni niti ni mogoče. A še vedno se morate zavedati, da je pri našem moštvu precej golobradih mladeničev, prvič igrajo pred tolikšnim številom privržencev, za uresničitev ciljev morajo ohraniti hladne glave. Lepo je seveda igrati napadalno, toda temelj sleherne uspešne hokejske predstave je zbrana igra v obrambi. Zato je ustrezna priprava na tekmo zelo pomembna.

Vam je lažje igrati derbi na domačem ledu v Podmežakli?

Dobro, med Jesenicami in Ljubljano res ni neke prav posebne razdalje v kilometrih, zlasti je ta kratka v primerjavi z nekaterimi drugimi gostovanji v AHL, a vseeno je tako, da je sleherna domača tekma lažja. Prihraniš energijo, od doma prideš v dvorano, ni nepredvidenih zapletov z avtobusom v kakšnem prometnem zamašku. Vedno imam raje tekme na prizorišču, kjer dnevno vadimo, torej doma.

Pa vas je kaj doslej v sezoni glede vašega moštva kot tudi tekmecev presenetilo?

Niti ne. Moštvo sem od poletja sestavljal sam, predstavljal sem si, kaj potrebujem, kako se bomo lotili nalog v tekmovalni sezoni. Morda so nekatera moštva telesno močnejša, kot smo pričakovali, približno polovica udeležencev alpske lige igra prav spodoben hokej. Zlasti nekatere tekme so na visoki ravni. Veseli pa smo, da smo na Jesenicah konkurenčni, da igralce odlikujejo odlične drsalne sposobnosti.

Kaj pravite na odziv občinstva? Seveda ni dvomov o izjemni podpori, ki ste jo uživali to soboto, toda ste na drugih tekmah v Podmežakli, sploh glede na številne zmage in lepo igro, pričakovali večji obisk?

Z vsem tistim, kar se je dogajalo v prvih tednih sezone, sem bil prav zadovoljen. Opazil sem, da je jedru obiskovalcev tekem v Podmežakli igra našega moštva všečna, iz tekme v tekmo smo imeli kakšnih 30 gledalcev več, pripadnost tradiciji hokeja tu nikdar ni bila sporna, oživel je še klubski lokal ob dvorani. Toda nato je sledil reprezentančni premor, dolgo tekem na Jesenicah ni bilo, za naklonjenost občinstva smo se spet morali boriti. A sem si na jasnem – ni več tistih časov izpred 20 ali 30 let, ko so navijači šteli dneve do novega snidenja z moštvom na ledu. Danes je življenjski ritem povsem drugačen, številni TV programi ponujajo široko paleto športnih prenosov, domala je ni več nogometne lige, ki je ne morete spremljati iz domačega naslonjača. Zato se moramo truditi za prihod slehernega gledalca v dvorano in če pomislite, da smo po povprečnem obisku na 2. mestu AHL (prvi je Feldkirch s 1500 gledalci na tekmo, Jesenice imajo 1100, o. p.), potem smo lahko zadovoljni.

Toda predsednik kluba Anže Pogačar nam je nekajkrat ponovil, da je pričakoval pogosteje polne tribune in zato ne more skriti osebnega razočaranja. Po zadnjem občnem zboru je bilo na Jesenicah precej govoric o njegovem odhodu ob koncu sezone, ne nazadnje je o tem spregovoril tudi sam …

Če bo to njegova odločitev, potem bo pač tako … Toda če se zdaj ozrem k začetku sodelovanja z njim, lahko tej dobi pripišem visoko oceno. Veliko smo storili skupaj, všeč mi je, ko Podmežakla deluje tako, da smo trenerji posameznih selekcij med seboj povezani, ni skrivalnic. Končno, kar je za Jesenice edino prav, sta skupno pot ubrala tudi naš klub in tisti, pri katerem vzgajajo le mlade hokejiste. Ob vsem skupaj, seveda tudi utripu moštva v AHL, ocenjujem, da ni prav nikakršne potrebe po predsednikovem odhodu. Iz leta v leto si nabira izkušnje, jeseniški hokej spet postaja prepoznaven, vračamo pripadnost železarju na prsih.

Morda pa ste vsi skupaj preveč obremenjeni, omenili ste tudi, da ste sami poleti sestavljali ekipo. Mar ne bi potrebovali športnega direktorja?

Zaenkrat zgodba dobro deluje, sam kot trener in vodja strokovnih usmeritev pri klubu ohranjam nadzor. Seveda pa je tako: če bomo nekoč dvignili vse skupaj na višjo raven in vstopili v EBEL, ne bo šlo več po tej poti kot zdaj. Takrat bomo tako kot Salzburg in KAC potrebovali drugo moštvo, ki bo nastopalo v AHL, ob tem bo v razširjeni avstrijski ligi do 20 let igrala tudi mlada selekcija.

Toda Jesenice ne bi potrebovale le podružnične ekipe, hrepenite najbrž tudi po drugi ledeni ploskvi?

Ta zadeva je v rokah občine. Seveda vam moram prikimati, saj ima sleherni ambiciozni klub v širši regiji za ves svoj naraščaj dve ploskvi, tu si res mislim, da bi na lokalni ravni lahko v prihodnje storili več.

Mar ni častitljiv jubilej 70 let od ustanovitve prvega hokejskega kluba pravi trenutek za uresničitev novih zamisli in dejansko korak naprej? Kako se sploh ozirate k tej izjemni tradiciji hokeja v okolju, v katerem ste vrsto let na ledu, zdaj pa ste na trenerski klopi?

Drži, res bi bilo škoda, če ne bi nadaljevali poti navzgor. Imamo 11 trenerjev in prav spodobno organizacijo, ponosni smo, da je iz leta v leto spet več zanimanja za hokej med našimi naraščajniki. Huda je bila tista kriza, ko tu nismo imeli dvorane in smo se reševali z zasilnim šotorom na prostoru današnjega nogometnega igrišča z umetno travo, a nekaj spodrsljajev nam je dalo misliti, zdaj smo spet na pravi pot. Tradicija? Ni nastala kar tako, ker bi si to nekdo izmislil in začel o tem pisati. Ne, gre res za izjemno športno poslanstvo. Hokejistov Jesenic med letoma 1957 in 1971 ni mogel nihče ugnati v boju za naslov prvakov, vemo tudi, da je nekdanji železarni pripadala zelo pomembna vloga, leta po osamosvojitvi so s prihodi tujih trenerjev in igralcev prav tako predstavljala novi pomemben korak. Zdaj se pač trudimo, da bi na temeljih res izjemne zgodovine nadaljevali uspešno pot.

Kaj pa vaša osebna pot? Resda ste sredi prve sezone v vlogi glavnega trenerja, toda dolgo ste že pri strokovnem štabu reprezentance, delali ste skupaj z Matjažem Kopitarjem in Nikom Zupančičem, zdaj ste pri Kariju Savolainenu …

Prvič sem sodeloval pri reprezentančnem štabu v sezoni prvenstva skupine B v Stožicah, torej 2011/12. Takrat nam doma ni bilo lahko, nismo blesteli z igro, a poglaviten cilj uvrstitve med svetovno elito smo le uresničili. Odtlej se je dogajalo marsikaj, doživeli smo tudi olimpijski turnir, zdaj ga bomo še drugič. Od vseh treh selektorjev, ki jih omenjate, sem se veliko naučil, nenehno sem hodil naokrog odprtih oči in ušes. Zelo so mi pomagali tudi pogovori z drugimi trenerji, zlasti v severnoameriškem in ruskem prostoru imam nekatera vrata odprta. In ne nazadnje – ko se odločiš za trenerski poklic, to pomeni 24 ur na dan pripadnost temu poslu. Predvsem veliko razmišljaš o tem, v dvorani pa nato uresničuješ načrte. Vem, za družino in bližnje ni vedno lahko, toda zaenkrat pri svojih letih (39, o. p.) vse skupaj obvladujem. Kako bo čez 20 let, pa še ne vem.

A pojdiva h kratkoročnemu razmišljanju: manj kot mesec je do vaše prve tekme na letošnjih OI. Kaj pričakujete od turnirja brez igralcev iz NHL?

Vsekakor bo zanimivo. NHL? Ne bomo imeli Anžeta Kopitarja, ki je zame med 10 najboljšimi hokejisti na svetu, obenem je tudi po osebnostni plati izjemen. Dobro, tudi druge reprezentance bodo pogrešale svoje adute iz NHL, a naj si nihče ne dela utvar, da bomo zato imeli kaj lažjo nalogo. V uvodnem delu nas čakajo Slovaki – morda malce slabši brez okrepitev iz NHL, a še naprej s široko bazo –, Američani z vrhunskimi strokovnjaki na klopi in Rusi z vodilnimi akterji KHL.

Je Rusija zdaj, ko pač ne bo igralcev NHL, udarna favoritinja zlato?

Ne, ni. Sploh ni dvoma o sijajnih posameznikih pri ruski reprezentanci, toda preteklost razkriva, da pri moštvu ne delujejo vedno vsi učinkovito. Švedska ali finska liga sta na podobni ravni kot KHL, le pogodbe pač niso tako visoke kot pri nekaterih bogatih klubih v Rusiji.

Omenili ste Švedsko, kamor se je zdaj preselil reprezentančni kapetan Jan Muršak, kako gledate na ta njegov prestop?

Kot imeniten, sijajen! Glede na njegov značaj in delovne navade, s katerimi se je tako pogosto odrezal, lahko v novem okolju spet zablesti kot nekoč.

Pa bo še naprej kapetan risov?

To pa bo odločil selektor Savolainen.

Kako pa sicer gledate na reprezentančno ozračje zadnjih let, ko je odziv igralcev vedno znova na visoki ravni, ne tako kot takrat, ko ste še vi bili na ledu v vratih?

Naključij ni, igralci zdaj res dobijo vse, kar potrebujejo. Vratarjem, denimo, zagotovimo popolno opremo, po tej plati je res drugače kot nekoč. Toda obenem me to ne preseneča. Logistično ekipo vodi Dejan Kontrec. Sam je bil vrsto let hokejist in dobro ve, kaj športnik potrebuje.